Vsakič, ko Albert Dros deli eno od svojih fotografij pokrajine z luno, ga zasuje val komentarjev: ‘Ta posnetek je lažen‘. Običajna kritika je: ‚Luna ni tako velika!‘, vendar lahko Albert pristnost fotografij dokaže z neobdelanimi datotekami fotoaparata Sony Alpha 7R V. »Vsi posnetki imajo enojno osvetlitev – brez zlaganja ali stopnjevanja ostrenja, brez vsega. Ljudje vedno mislijo, da so posnetki lažni in da luna že ni tako velika, a to je zato, ker večina ljudi še ni gledala skozi objektiv s 600 ali 800-milimetrskim objektivom,« pravi Albert.

To je klasičen primer, kako lahko teleobjektiv ustvari tako imenovani učinek ‚stiskanja‘, pri katerem so oddaljeni predmeti lahko videti bližje drug drugemu. To je razlog, da je luna na sliki tako velika glede na objekt, kot je stavba, ki smo jo vajeni videti veliko bližje. In to je ključnega pomena za posnetke. »Pri nekaterih posnetkih sem bil približno 3 km oddaljen od stavbe,« razkriva Albert. »Pri razdalji, večji od treh kilometrov, začnejo zaradi vlage nastajati atmosferska popačenja. Če pa fotografiram z razdalje približno dveh kilometrov, vse ostane ostro.«

Albert je za ustvarjanje svojih izjemnih posnetkov v preteklosti uporabljal objektiv FE 100-400mm f/4.5-5.6 GM OSS, pogosto skupaj z 2-kratnim telekonverterjem Sony, v zadnjem času pa uporablja objektiv Sony FE 400-800mm f/6.3-8 G OSS. »Ta objektiv je odličen za posnetke Lune. Večina ljudi domneva, da je treba zaradi teme uporabiti hitri objektiv. Toda velja ravno nasprotno, luna je namreč tako svetla, da hitrega objektiva sploh ne potrebujemo. Pravzaprav pogosto uporabljam nastavitev zaslonke f/11 ali f/14. Pri goriščni razdalji 800 mm želim še vedno imeti ostro zgradbo in luno, zato je boljša manjša zaslonka.«

Albert na svoj fotoaparat Sony Alpha 7R V ali Sony Alpha 1 II namesti 400–800-milimetrski objektiv, nato pa ga namesti na stojalo s tihim zaklopom in daljinskim upravljalnikom, da ostane vse popolnoma stabilno, kar je pri tako dolgih goriščnih razdaljah bistvenega pomena. »Običajno imam raje Alpha 7R V, saj ima višjo ločljivost. To mi omogoča, da pri goriščni razdalji 800 mm fotografiram od daleč in po potrebi še malo obrežem. Veliko ljudi ne bi pomislilo, da bi objektiv uporabili za fotografije lune, saj morda mislijo, da gre le za objektiv za divje živali. Vendar pa je objektiv FE 600mm f/4 GM OSS, morda skupaj s telekonverterjem, težji in veliko dražji, če pa upoštevate še atmosfere, dejansko ne boste dobili boljšega posnetka.« Čeprav imamo vsak mesec novo priložnost za fotografiranje polne lune, ti posnetki niso spontani. Vsak posnetek je natančno načrtovan, mnogi tudi do enega leta vnaprej. »Moram reči, da je za vsakim od teh posnetkov veliko neuspelih poskusov. Oblaki, napačna stopnja megle, poravnave, ki niso bile 100-% pravilne, stavbe na poti. Za vsak poskus je potrebnega veliko dela in včasih posnetek uspe, včasih pa ne,« pojasnjuje Albert.

»V glavi imam veliko posnetkov in včasih jih celo zapišem v koledar za leto vnaprej. Veliko ur porabim za raziskuje prek interneta – kateri so dobri mlini na veter ali cerkveni stolpi, in kje so. Potem morajo to biti tudi objekti, ki jih je mogoče videti od daleč, prek, po možnosti, odprte pokrajine. Pogosto uporabim storitev Google Street View in si ogledam okolico. Nato pa uporabim aplikacijo, s katero preverim natančen kot in si ogledam, kje točno na določeni dan, ko je polna luna, zahajata sonce in luna. Imam posnetek določenega stolpa, ki sem ga želel posneti. Ni mi uspel, naslednja priložnost pa je bila šele čez eno leto. Včasih je treba zelo dolgo čakati.«

Da je stavba na posnetku dobro osvetljena, Albert fotografira blizu sončnega vzhoda ali zahoda, ko je luna vedno nizko na nebu. »Imeti morate nekaj svetlobe iz okolice, da lahko posnamete posnetek z enojno osvetlitvijo. Ljudje pogosto fotografijo luno, ki je zelo svetla, medtem ko je pokrajina temna. To je zato, ker je previsoko na nebu, saj je noč. Ujeti jo morate, ko je nizko nad obzorjem, ko je polna, nato pa se mora poravnati s sončnim vzhodom ali zahodom.«

S senzorji Sony v fotoaparatih Alpha 7R V in Alpha 1 II lahko Albert kar najbolje izkoristi dinamični razpon obeh fotoaparatov. »Pogosto fotografiram rahlo prenizko osvetljeno – osvetlim glede na svetlost lune, nato pa pri urejanju posvetlim sence. Fotoaparati Sony so znani po svojem visokem dinamičnem razponu, ki omogoča tovrstne posnetke. Nekatere fotografije so posnete pri nastavitvi ISO 2000 ali ISO 3200, kjer dinamični razpon ni tako visok, zato tovrstni posnetki popolnoma izkoristijo senzor,« pojasnjuje. »Kombinacija spektakularne narave in elementov, ki jih je ustvaril človek, je zares nekaj čarobnega, saj je vedno odlična. Pomaga mi ustvariti nekaj posebnega – je kot slika, ki jo je naslikala narava, mi pa jo ujamemo na posnetek.«