Za Pietra Formisa fotografija ni bila začetek njegove poti, niti ni njen konec. Predstavlja nit, ki poteka skozi njegove izkušnje z naravo, ohranja njegova odkritja in ga vodi k novim spoznanjem ter novim ciljem. Medtem se njegov portfelj stalno bogati z osupljivimi morskimi bitji, ujetimi v živahnih barvah in z dih jemajočimi podrobnostmi.

Prve izkušnje pod gladino je Pietro dobil, ko ga je oče povabil na tečaj potapljanja z avtonomno potapljaško opremo, fotografija pa je v to prinesla povsem novo dimenzijo. »Ko začneš s potapljanjem, se ti razkrije neverjeten, tuj svet,« pravi, »a zares zaživi šele s fotografijo. To je bistveni del vznemirjenja. Vsakič, ko pritisneš na zaklop, vidiš nekaj posebnega. Nekaj, česar prej še nisi videl. Živahne, nepričakovane eksplozije z bliskavicami. To je prava čarovnija.« Vsak, ki je že doživel veselje odkrivanja, ki ga omogočajo makroobjektivi, bo to prepoznal tudi v Pietrovem delu, on pa dodaja, da obstajajo jasne podobnosti s fotografiranjem na kopnem, pri čemer je delo pod vodo še bolj kompleksno. »Tako kot na kopnem so tudi pod vodo kraji, kjer lahko na enem kvadratnem metru morskega dna najdete na stotine motivov. Grebeni so kot miniaturni gozdovi za raziskovanje. Življenje je povsod, vsaj za zdaj.«

»Težava pri fotografiranju pod vodo je seveda v tem, da ne moreš menjati objektivov, poleg tega pa moraš dodajati svetlobo, da barve sploh postanejo vidne, saj je od globine desetih metrov navzdol vse, kar vidiš, enotno modro. Medtem ko lahko fotografi makra na kopnem uporabljajo zlaganje ostrenja (focus stacking), moramo mi vse narediti v enem samem posnetku. Vse je v gibanju – fotograf, objekt in voda.« Na srečo osnovna načela bliskovne fotografije precej poenostavijo zamrzovanje gibanja pod valovi, pojasnjuje. »Eden od temeljev podvodne fotografije je razumevanje razmerja med bliskovno in naravno svetlobo. Če to obvladaš, lahko nadzoruješ vse in postaneš zares ustvarjalen.«

»Med potopom uporabljamo stalno svetlobo potapljaških svetilk za navigacijo, iskanje objektov in ostrenje, za ostrino slike pa je ključnega pomena trajanje bliska,« nadaljuje. »To trajanje je lahko tipično 1/1000 s in zaradi zaprtih zaslonk, ki jih uporabljamo, razpoložljiva svetloba na posnetku praktično ne pride do izraza, zajeta je na primer le svetloba bliskavice. Ta tako dejansko prevzame vlogo hitrosti zaklopa in povsem zamrzne gibanje fotografa in motiva v vodi.«

Pietro se poigrava tudi z razmerjem med bliskovno in razpoložljivo svetlobo, da doda gibanje in barvite ozadja svojim posnetkom. »Iskanje pravega ozadja je polovica bitke pri makrokompoziciji,« pravi. »Eden od načinov je, da zmešaš svetlobo svetilke ali naravno svetlobo z bliskavico. Za takšne posnetke uporabljam osvetlitev približno f/18 pri 1/5 s in ISO 400. Tako zajamem tako razpoložljivo svetlobo kot blisk, s čimer osvetlim na primer zeleno algo, obenem pa še vedno zamrznem objekt.« Pri ustvarjanju teh fotografij Pietro uporablja Sony Alpha 1 v vodotesnem ohišju in pravi, da so prednosti paradnega modela zelo izrazite. »Ko sem prešel na brezzrcalni fotoaparat, je bil Alpha 1 prva izbira,« pojasnjuje. »Glavni razlog je bilo njegovo izjemno samodejno ostrenje. Tudi pri objektih, ki se premikajo s tokom, ostaja zaklenjen na objekt. To zelo pomaga pri kompoziciji, saj lahko kadar koli ponovno okvirim posnetek, ne da bi izgubil izostritev.«

Pietro se zanaša tudi na intuitiven pogled v živo pri presoji ustvarjalnejših osvetlitev. »Predogled razpoložljive svetlobe mi zelo olajša razumevanje njenega razmerja z bliskavico,« pojasnjuje. »Zelo všeč so mi tudi zaporedni posnetki z 20 sličicami na sekundo, saj se pod vodo koti ves čas spreminjajo in tako imam na voljo vse možnosti, ki jih potrebujem.« Prav tako mu ločljivost 50,1 milijona slikovnih pik pri modelu Alpha 1 omogoča doseganje boljših posnetkov. »Podrobnosti s tega fotoaparata so izjemne,« pritrjuje, »a kar je res dragoceno, je to, da lahko brez težav obrežem posnetek iz ležečega v pokončni format, ne da bi pri tem preveč izgubil na kakovosti. Sicer bi moral ob vsaki rotaciji fotoaparata na novo prilagoditi položaj bliskavic, kar bi pomenilo dragocene izgubljene sekunde.«

Pietro pri podvodnem makru uporablja objektiv FE 90mm f/2.8 Macro G OSS zaradi njegovega hitrega samodejnega ostrenja in odlične ostrine pri zaprtih zaslonkah, značilnih za takšno delo. Začel je uporabljati tudi novi FE 100mm f/2.8 Macro GM OSS, evolucijo 90-milimetrskega objektiva, ki je izjemno primeren za delo v vodi, saj ponuja povečavo 1,4 : 1, združljivost z 1,4x in 2x telekonverterjem ter vrhunsko samodejno ostrenje pri šibki svetlobi. Prepričan je, da bo postal eno njegovih ključnih orodij pri makrofotografiji. »Čeprav sem začel fotografirati morski svet zato, da bi zgolj beležil, kar vidim, so posnetki zdaj postali pot do znanja in varstva narave,« sklene. »Vsakič, ko nekaj fotografiram, želim o tem izvedeti več … in to je prvi korak k ohranjanju. Korak za korakom spoznavaš živalstvo, ekosisteme, podvodne pokrajine … iz leta v leto, fotografijo za fotografijo, se naučiš naravo še bolj ljubiti.«