Leta 2021, ko se je svet še vedno postavljal na noge po ukrepih zaradi Covida, je dokumentarni fotograf Andrea Frazzetta na sprehodih v parku s svojim sinom začel opažati nekaj nenavadnega. »Na prvih par sprehodih ga je bilo strah«, nam zaupa. »Okolje mu je bilo povsem tuje in strašljivo. Zavedel sem se, da je svoje življenje do tega trenutka večinoma preživel za štirimi stenami. In čeprav je bila moja izkušnja očitno drugačna, sem čutil podobno potrebo po odrešitvi iz travme in izgube celotnega leta.«

Kot starš se je Andrea zavedel, da mora nekaj storiti. Svojemu sinu je želel pomagati do stika z naravo in upal je, da bo hkrati tudi sam izkusil nekaj veselja na prostem. Na srečo se je oboje kmalu združilo, skupaj z možnostjo, da uporabi svoje fotografsko znanje za nekaj radostnega. »Vse šole so bile še vedno zaprte, zato smo začeli razmišljati o drugačnih možnostih,« razlaga. »Našli smo to pot 'naravne izobrazbe' – vrtce, v katerih so spodbujali učenje otrok na prostem namesto v učilnicah. Sina smo vpisali v enega od vrtcev na podeželju v okolici Milana in vse skupaj me je takoj navdušilo. Kako so se otroci vedli v naravi, njihove izkušnje in vizualni vtis vsega skupaj.«

Tako se je Andrea samo nekaj mesecev po težavnem fotografiranju izmučenih zdravnikov in zdravniških sester na covidnem oddelku v Bergamu znašel na popolnoma drugačnem kraju, tako fizično kot čustveno. In čeprav je bila to popolnoma druga smer od njegovih običajnih objektov, je želja po pripovedovanju zgodbe ostala, prav tako pa tudi spretnosti za pripovedovanje.

»Za dokumentarnega fotografa so te šole ponujale odlično priložnost,« razlaga, »in tudi nekaj, kar bi lahko koristilo velikemu številu otrok, če bi mi jih uspelo promovirati z mojimi fotografijami. Tudi pred Covidom smo vsi preživljali preveč časa za štirimi stenami, naj gre za hiše, učilnice ali pisarne.«

Tako je začel s sinovo šolo na prostem v Milanu, naslednje tri mesece pa je fotografiral šest različnih »naravnih vrtcev«, v vsakem je preživel sedem do deset dni. »Njihove lokacije so bile povsod po Italiji,« razlaga, »nekatere na podeželju v bližini mest, druge pa v gorah ali na obali. In čudovito jih je bilo obiskati.«

Za dobro pripovedovanje zgodb o teh krajih, pravi Andrea, je bila potrebna mešanica terenskih veščin, tehničnih funkcij njegovih fotoaparatov Alpha in, kar je bilo še najpomembnejše, časa. »Običajno so moje naloge za revije ali časopise kratke,« razlaga, »za ta projekt pa sem prejel subvencijo združenja National Geographic Society, ker so želeli pomagati fotografom pri delu v njihovih skupnostih. Dodaten čas mi je omogočil poglobljeno raziskovanje posameznih lokacij in je celo vplival na spremembo sloga mojih fotografij.«

Fotoaparata Sony Alpha 7R III in 7R IV, ki ju je Andrea uporabljal, sta mu pomagala na različne načine. »Uporabljal sem dve ohišji, kot pri svojem običajnem delu, da mi ni bilo treba menjati objektivov,« pravi, »zato je resnično priročno, da so ta ohišja majhna in lahka. Večino fotografij sem kadriral na odprtem zaslonu, da sem lahko fotografiral s pasu ali še nižje. Tako sem se lažje spustil na višino otroških oči, poleg tega pa je tako tudi manj očitno, da fotografiram. Ko fotoaparat dvignete k očesu, se ljudje – vključno z otroki – začnejo vesti drugače.«

Andrea pravi, da je bila bistvena tudi sposobnost fotoaparatov Alpha 7R za tiho fotografiranje in njihova hitrost ostrenja. »Tihi zaklop pomeni ogromno razliko pri dokumentarnem delu,« razlaga, »ker gre za nov način dela s popolno svobodo in več resnice. Samodejno ostrenje fotoaparata je izjemno. Da, imel sem več časa kot običajno, vendar to ne pomeni, da lahko kar zamudim bežne trenutke. Tudi pri uporabi hitrih objektivov, kot je FE 50mm f/1.4 ZA, je bila popolna izostritev dosežena v trenutku.«

»In kar je še posebej zanimivo, po več tednih opazovanja otrok v naravi so zdaj ti veliko bolj osredotočeni tudi v učilnici,« zaključi Andrea. »Zdi se, da bi moralo biti ravno obratno, vendar so zdaj mirnejši. Zato moramo resno premisliti o našem načinu izobraževanja. Očitno je, da obstajajo boljši načini.«

Spremembe pa je opazil tudi pri sebi. »Ker je bila frekvenca fotografiranja močno upočasnjena in sem imel več časa za razmišljanje, je to opazno tudi na fotografijah. Drugačne so od mojih običajnih fotografij, veliko bolj pomirjujoče in nežne, kar bolje odraža naravno okolje.«

»Med Covidom nas je veliko razmišljalo o uvajanju sprememb v svoja življenja,« zaključi, »koliko ljudem pa je to dejansko uspelo? Sprejemanje narave med tem projektom je bila zame velika priložnost. Počutil sem se srečnega. Srečnega, da sem živ, srečnega, da sem lahko opazoval, kako ti otroci sprejemajo naravni svet, in srečnega, da sem lahko bil znova v vlogi fotografa.«