Dokumentarni fotograf Alessandro Grassani s svojim fotoaparatom Sony Alpha 7R III globoko v gozu Mau v Keniji fotografira Babua Maue. Ta 76-letni staroselec plemena Ogiek v tradicionalnih oblačilih znotraj enega najbolj oddaljenih in svetih krajev v gozdu izvaja obred v čast duhovom gozda. Upa, da bodo bogovi skupnosti namenili dobro deževno obdobje in dobro žetev. Gre za simbolno dejanje v luči resničnih izzivov.
Portret bo objavljen v koledarju z naslovom ‘Climate Change Heroes’ (Junaki klimatskih sprememb), ki ga promovira italijanska nevladna organizacija, za Alessandra pa je to vrh izjemno zanimive zgodbe. “Med časom, ki sva ga prebila skupaj, mi je Babu Maua razlagal, kako pomembno vlogo ima gozd za skupnost plemena Ogiek. To je njihov dom, nudi pa več kot zgolj hrano in živali za lov – je tudi najpomembnejši vir zdravilnih rastlin.”
Gozdnat dom plemena Ogiek je na tankem robu med silami, ki povzročajo krčenje gozda, in ekološkimi prizadevanji za ohranitev gozdnih virov. Največji gorski gozd v Vzhodni Afriki je tudi najpomembnejše vodno zajetje v Keniji. Od vode iz rek tega območja je odvisnih približno 130 milijonov ljudi. Zaradi brezsrčnih tujih večnacionalnih podjetij, ki gozdu kradejo les za kurivo in krčijo njegovo površino za poljedelske površine, se je gozd skrčil na četrtino svoje nekdanje velikosti. Nevladna organizacija Mani Tese in univerza v Milanu podpirata pravice plemena Ogiek. Člane plemena vključujejo v boj proti krčenju gozda prek trajnostnih projektov, hkrati pa si prizadevajo za spoštovanje njihovih pravic kot lastnikov in skrbnikov zemlje svojih prednikov.
Alessandro je imel nalogo posneti portret, vendar je v treh tednih poleg tega tudi dokumentiral ta boj v gozdu Mau. “Ko pripovedujem zgodbo s fotoaparatom, prikažem vse, kar se dogaja, vendar resničnosti ne prikažem neposredno. Menim, da tudi dokumentarna fotografija ne sme biti preveč pridigarska, saj lahko izgubi osebnost. Moja naloga je pritegniti pozornost gledalca, da bo želel izvedeti več in podpreti idejo.” Alessandro te slike podpre z zgodbami in pričanji ljudi, ki jih fotografira, tako da s svojim pristopom ustvari celovito in edinstveno zgodbo.
S svojim Sonyjevim fotoaparatom Alpha 7R III je uporabljal le en objektiv: FE 24–70 mm f/4 ZA OSS. S standardizacijo pogleda je projektu dodal bolj estetski videz. “Ta objektiv te prisili, da se zelo približaš ljudem, ki jih fotografiraš. Prisili te v bolj človeško izkušnjo in izmenjavo, zato mora biti med fotografom in fotografirano osebo zaupanje, to pa je vidno v končnih posnetkih.
“S svojim Alpha 7R III sem dobil izostrene posnetke oseb tudi v skrajnih svetlobnih razmerah brez pomožne luči za samodejno ostrenje. To je bilo ključno, saj nisem želel motiti intimnosti teh trenutkov. To bi namreč vplivalo na posnetke. Ker Alpha 7R III omogoča fotografiranje brez hrupa, nisem deloval vsiljivo pri ljudeh, ki niso vajeni fotografiranja. Z nagibnim LCD-zaslonom pa sem lahko dodal tudi globino in spremenil perspektivo posnetkov.”
Alessandro je več tednov živel in delal v tropskem okolju, pri tem pa se je zanašal na odlično odpornost fotoaparata Alpha 7R III na vdor vode in baterije z dolgim časom delovanja. “Gozdovi so se vzpenjali do več kot 3000 m nadmorske višine,” se spominja. “Vladala je visoka vlažnost, neprestano so nas zalivale plohe, v šotorih pa nisem mogel polniti baterij. Potoval sem le s štirimi baterijami, posamezna baterija pa je zdržala od enega do dveh dni. To je bilo dovolj za teden dni fotografiranja, kar je neprecenljivo pri projektih, kot je ta.”
Bil je priča boju plemena Ogiek proti krčenju gozdov in prizadevanjem kenijske službe za zaščito gozdov. Med dokumentiranjem je ujel tudi neuspehe. Nad gozdom so se pogosto vili dim in ognjeni zublji, ko pa so prispeli do prizorišča, je ostala le še ožgana zemlja. Nekateri posnetki dobro izrazijo stisko vojakov, ki se borijo proti nevidnemu nasprotniku, ki je veliko večji od njih, na bojišče pa pogosto prispejo prepozno.
Obstaja pa tudi upanje. “Fotografija je že od nekdaj močno orodje za osveščanje,” zaključi Alessandro. “Dokumentarni fotografi s svojimi fotografijami že od nekdaj opozarjajo na krivice in izvajajo pritisk – najprej na mnenje javnosti, nato pa na politike, pri katerih skušajo spodbuditi reforme in spremembe. Ko vzamem v roke fotoaparat, sem ponosen, da sem del te tradicije, tudi v obdobju interneta in družabnih omrežij. Ko prispem na kraje, kot je gozd Mau, upam, da bom s svojimi fotografijami lahko sodeloval pri boju za pravico.”
"To je moja želja – da zapustim lastna pričevanja v nenehnem iskanju tiste popolne kombinacije lepote in resnice, ki jo imenujemo umetnost."