Kako Sony skrbi, da je ustvarjalnost dostopna vsem

Robin Spinks se kot slabovidna oseba pogosto srečuje z vprašanji o navidezno protislovni izbiri hobija. »Pred kratkim me je nekdo vprašal, kako se lahko kot slaboviden zanimam za fotografijo, saj vendarle ne vidim dobro slik. V tem je sicer nekaj logike, hkrati pa se zanemarjajo vidiki fotografije, ki presegajo zgolj snemanje prizora. In današnja tehnologija močno olajša fotografiranje tudi ljudem, kot sem jaz.«

Robin, ki je vodja za vključujočo zasnovo pri Kraljevem nacionalnem inštitutu za slepe (Royal National Institute of Blind People  (RNIB)), opisuje, kaj doživlja s svojim vidom in kako gre to skupaj z njegovim ukvarjanjem s fotografijo, in pravi: »Na tabli za preverjanje vida lahko preberem najvišjo črko in to je vse. Povedo mi, da so tam še druge črke, vendar jih preprosto ne vidim! Res je, da si ne morem ogledati prizora in ga vizualno oceniti tako kot oseba z običajnim vidom,« nadaljuje, »lahko pa ustvarim kompozicijo, naredim posnetek in ga pozneje preučim.«

»Zame je to največja draž fotografije: kako mi pomaga razumeti obliko, funkcijo in teksturo, bogastvo struktur in artefaktov. Naj gre za kip, stavbo ali pokrajino, to, da posnamem fotografijo z dobrim fotoaparatom, jo lahko povečam na velikem zaslonu in raziskujem podrobnosti, je moj način, da spoznavam svet in poglabljam svoje razumevanje.«

Ljudi, kot je Robin, je veliko več, kot si morda mislite. Nacionalna zdravstvena služba Združenega kraljestva poroča, da v Združenem kraljestvu živi več kot 2 milijona ljudi z izgubo vida, od tega jih je 340 000 evidentiranih kot slepih ali slabovidnih. Tako je lahko v Združenem kraljestvu veliko fotografov z okvaro vida, po vsem svetu pa še veliko več.

Sony se dobro zaveda potreb vseh delov družbe po izražanju, zato si močno prizadeva, da bi tudi njih podprl enako kot običajne uporabnike svojih fotoaparatov in objektivov.

»Naš moto je japonska beseda Kando,« pojasni Ben Pilling, specialist za tehnični marketing fotografskih izdelkov pri Sonyju. »Beseda kot taka ni prevedljiva, v bistvu pa pomeni moč pripomočka, kot je fotoaparat, da pri uporabnikih vzbudi čustven odziv. To čustvo želimo vzbuditi pri vseh po vsem svetu, in seveda to vključuje tudi slabovidne osebe.«

»Ves čas se posvetujemo s fotografi z izgubo vida,« nadaljuje Ben, »med drugim vključujemo znanje članov inštituta RNIB v naše testiranje med uporabniki in sodelujemo s slabovidnimi fotografi v lastnih ekipah. Družba Sony Japan je dejansko odkrila, da je eden od njenih zaposlenih z okvaro vida strasten fotograf, neposredno sodelovanje z njim pa je bilo povod za nekatere pobude, ki so danes vključene v naše fotoaparate.«

Na primer, na Japonskem je Sony pred kratkim ustvaril potujočo razstavo s fotografijami petih slabovidnih fotografov. »Eden od umetnikov, ki ima glavkom, je povedal, da je skoraj že opustil fotografijo, nato pa je uporabil določeno opremo in funkcije, ki smo jih ustvarili za osebe z okvaro vida, in stvari so se obrnile,« je povedal Ben.

Na kakšne načine torej lahko Sonyjevi fotoaparati pripomorejo k temu, da je fotografija dostopnejša za slabovidne uporabnike, kot je Robin? »Običajno gre za zagotavljanje večmodalnih informacij,« pojasni Robin, »kar vključuje tipne gumbe, da se lažje prepoznajo vhodi, dobro uporabo barvnih kontrastov v menijih in načine za pretvorbo besedila v govor, ki dobesedno preberejo menije in funkcije, ko se ti izberejo. Te stvari ti resnično dvignejo samozavest pri upravljanju, zlasti ko moraš na hitro spremeniti nastavitve, da se odzoveš na spremembo vremena.«

Fotoaparati, kot sta Sonyjeva Alpha 7 IV in ZV-E1, vključujejo te funkcije, pa tudi druge, ki se ves čas izboljšujejo. »Uporabnost bralnika zaslona se je v kratkem času zelo povečala,« dodaja Ben, »tako da ima zdaj več različnih možnosti hitrosti in glasnosti, prav tako je mogoče besedilo poslušati prek slušalk, kar je super za uporabnike, ki imajo težave s sluhom, ali tiste, ki zgolj želijo zasebnost.«

»Še več, pri zadnjih štirih modelih, ki smo jih predstavili, smo vključili tudi možnost povečave menijev za lažje branje,« nadaljuje. »To se lahko preprosto nastavi na gumb po meri in upravlja prek 1,5-, 2- ali 2,5-kratne povečave, nato pa se lahko z drsniki na fotoaparatu ali zaslonu na dotik pomikaš levo, desno, navzgor in navzdol.«

Ker imajo vsi najnovejši Sonyjevi modeli tudi izhod HDMI, je mogoče na fotoaparat precej preprosto montirati zunanje monitorje za večji prikaz zaslona, preprosta pa je tudi sinhronizacija s telefoni in tablicami, da se uporabijo njihovi zasloni, in sicer z uporabo Wi-Fi, vgrajenega v fotoaparatu, in nove aplikacije Sonyjevih ustvarjalcev.

Kar zadeva ergonomijo, Sony poskrbi, da se uporabljajo gumbi, ki jih je mogoče razlikovati na dotik. »Tako na primer gumbe razlikujemo po velikosti, obliki in otipu,« pravi Ben, »tak primer je gumb za vklop samodejnega ostrenja na zadnji strani, ki je očitno večji od manjšega gumba C1 zraven, medtem ko sta gumba za izbris in predvajanje vbočena oziroma izbočena.«

In končno, tudi zaradi velikih korakov, ki jih je Sony naredil pri samodejnem ostrenju, ki ga poganja umetna inteligenca, je upravljanje fotoaparata precej lažje za slabovidne osebe. »Ker fotoaparat lahko prepozna različne vrste objektov, lahko izbereš, kaj naj bo izostreno,« pojasni Robin. »Ugotavljanje, ali je žival izostrena, je zame lahko težavno, tako da sem včasih moral narediti več posnetkov in upati na najboljše. Vendar je tehnologija, kot je ta v Sonyjevih fotoaparatih, dodatno pripomogla k temu, da lahko uživam v fotografiji in dobim boljše rezultate. To je lep primer tega, kako umetna inteligenca pomaga v ozadju, ne da bi prevladala.«

Z mislijo na prihodnost je Sony pred kratkim razvil komplete fotografske opreme z integrirano mrežnično projekcijo. »Pri tem se uporabljajo laserji z majhno močjo, ki sliko s fotoaparata izostrijo na fotografovo mrežnico,« pojasnjuje Ben, »tako da lahko ljudje, ki nikoli niso imeli veliko vida ali so vid izgubili, še vedno ustvarjajo kompozicije. Številni fotografi z razstave na Japonskem so to tehnologijo uporabili pri svojem delu in biti priča temu je bilo nekaj neverjetnega.«

Ko dobi sklepno besedo fotograf Robin, ki uživa koristi te tehnologije, postane jasno, kako močno je ta napredek vplival na njegove zmožnosti in užitek. »Res je čudovit občutek, ko nekdo s popolnim vidom uživa v moji fotografiji, to pa dokazuje, da lahko slepi in slabovidni ljudje sodelujejo pri vizualnem mediju in k njemu prispevajo.«

»Naredil sem posnetek v Camps Bayu v Južni Afriki in ko sem ga osvetlil, dejansko nisem opazil, da je bil točno v sredini okvirja jadralni padalec. To sem videl šele, ko sem fotografije doma povečal na velikem monitorju,« pove Robin. »Ljudje zdaj vidijo to fotografijo na steni v moji dnevni sobi in tako dobra je, da ne morejo verjeti, da jo je posnel nekdo, ki ne vidi dobro. Osupli so in na to sem ponosen. Nova tehnologija dejansko lahko omogoči taka čustva.«

Ben pravi: »Veselimo se razstave, na kateri lahko slabovidni fotografi, kot je Robin, predstavijo svoje delo vsem, da lahko uživajo v njihovem navdihu, ustvarjalnosti in perspektivah.«