»Ena od stvari, povezana z delom na konceptualnem, umetniškem fotografskem projektu, « poudarja Kaupo Kikkas, »je ta, da se ustvarjanje podob pogosteje kot pri običajni fotografiji dogaja izven objektiva fotoaparata. Proces domišljanja in načrtovanja ali iskanja prave lokacije lahko traja leto in pol, fotografiranje samo pa je lahko končano že v parih urah.«

»Ta proces pa ni vedno tako počasen,« se smeje in pravi, »včasih se podobe pojavijo v hipu. Toda v resnici lahko projekti, kot je ta, trajajo večji del desetletja. Ko se stvari sestavijo in so končane, si vedno samokritičen, a proces je lahko z ustvarjalnega vidika globoko zadovoljiv.«

Razpet je med uspešno kariero na področju ustvarjalne glasbene fotografije, kjer fotografira za naslovnice revij, plakate in naslovnice albumov, in umetniškimi projekti, kot je »Notranji kozmos«. Kaupo meni, da mu slednje omogoča izraziti raziskovalno žilico, ki je del njegovega značaja. »Naredim lahko podobe, ki postavljajo vprašanja o značaju človeštva in o svetu, ki smo ga ustvarili,« pojasnjuje.

Ta bolj odmevna, premišljena vrsta fotografije je vsekakor v nasprotju z večino podob, ki jih uživamo vsak dan. Kaupo meni, da so projekti, kot je ta, v morju fotografij le težko opazni. »Količina fotografij v svetu je tako ekstremna, da je pogosto težko izluščiti bolj resne avtorje, sploh za to, ker niso tako glamurozni. Njihovo delo ne prinese takojšnjega užitka, kot ga čudoviti posnetki tropskih otokov, divjih živali ali modelov. Vendar je pomembno izzivati te prostore in staromodna umetniška fotografija doživlja pri tem svojo majhno renesanso. Medtem ko dobršen del konceptualne fotografije vključuje vidike bolečine ali skrbi za planet in človeško življenje, se sam vedno trudim posneti fotografije na topel in očarljiv način, ki bo na estetski ravni še vedno zadovoljil.«

Projekt, ki je nadrealistična mešanica sociološko-antropoloških vprašanj, literarnega navdiha in mitoloških tropov, vse upodobljeno v popolni enobarvnosti, naj bi obenem razgibal možgane svojih gledalcev in njegovega ustvarjalca, pravi Kaupo. V razstavljeni in knjižni obliki to vključuje čudovito izvirno zvočno podlago in odlomke besedil avtorjev, pa tudi samega Kaupa. »Likovne razstave pogosto zahtevajo spremna besedila,« pojasnjuje, »čeprav bi gledalce prosil, naj si najprej ogledajo samo sliko in se vprašajo, kaj njim osebno predstavlja, preden skozi besede prevzamejo ideje drugih. To je lahko najpristnejši odziv.”

Kaupo priznava, da fotoaparat Sony Alpha 7R IV uporablja »na neverjetno staromoden način z ročnim ostrenjem, posameznimi sličicami ... zato gre moja pohvala predvsem neverjetni kakovosti te tehnologije. S takšnim fotoaparatom ni tehničnih pasti, ki bi ti vzele čas ali naredile lokacijo neuporabno. Tako lahko hitro dosežeš, kar želiš.«

»Z njegovim dinamičnim razponom in kakovostjo slike,« nadaljuje, »ni treba skrbeti za dodajanje luči ali povišanje vrednosti ISO. Velikost datotek in čistost pri višjih vrednostih ISO pomenita, da je za umetnike zelo malo omejitev. Nekateri razstavni natisi v dolžino merijo 1,5 m. Posneti so pri ISO 800 brez skrbi glede šuma. Za natis velikosti naslovnice revije lahko brez težav delate pri vrednosti 3200. Za pol strani pa 6400 – neverjetno!«

Ta kakovost se ujema z objektivi Alpha, ki jih uporablja, pravi Kaupo. »Rad bi pohvalil tudi objektive, saj je izdelava teh velikih natisov zelo zahtevna za optiko. Fotografija je bila vedno izvedena v velikem obsegu, vendar nikoli v kakovosti, ki jo lahko ustvari objektiv FE 24-70mm f/2.8 GM.«

Ne glede na čas načrtovanja ali učinkovitost izvedbe je treba projekt še vedno končati in to je prav tako ustvarjalna odločitev kot kateri koli drug del. »To velja za vsakega vizualnega umetnika, glasbenika ali pisatelja. Vedno pripoveduješ zgodbo, sestavljaš stvari, vendar potrebuješ znak, kdaj je končano. Pri vsakem samostojnem projektu veliko razpravljaš sam s seboj. Si tožilec, obtoženec in sodnik hkrati in sam se moraš odločiti, kdaj je stvar končana. V mojem primeru je to bila zadnja slika na razstavi - »Angel zaključka«. Ironično je, da je ta slika s podobo sončne svetlobe, ki pronica skozi oblake, med vsemi ena najmanj načrtovanih. Pojavila se je nenadoma, ko je bila najbolj potrebna. Pravo darilo narave.«