»Tukaj lahko res dobro spoznaš samega sebe,« pravi Tobias Hägg, »in to je ena od plati, ki delajo ta kraj tako privlačen.« ‘Tukaj’ je švedska Laponska, pokrajina na skrajnem severnem delu države, ki sega polarni krog.

Laponska je velika. Obsega skoraj četrtino celotnega ozemlja Švedske in je približno enako velika kot Portugalska ter dvakrat večja od Švice. V njej vladajo ekstremne razmere, saj je to najhladnejši del države, kjer se temperature pogosto spustijo do –40 °C, tukaj pa je tudi najvišja švedska gora Kebnekaise ali ‘kotlasti greben’ z dvema vrhovoma, pri čemer je en od vrhov visok 2.096 m in je brez ledu, na drugem pa je temačen ledenik, ki se veča in manjša glede na letni čas.

V ledeniških dolinah, jezerih in gozdovih, ki vključujejo naravni rezervat Vindelfjällen in druga zaščitena območja, živijo severni jeleni, losi, medvedi, rosomahi, risi in polarne lisice. Da, Laponska je velika. In prelepa. Ter nevarna.

Ob ogledu Tobiasovih slik je jasno, da se je zlahka mogoče potopiti v lepoto divjine, vendar pa, kot sam poudarja, preži tudi resnična nevarnost, da se izgubiš, ostaneš odrezan od sveta ali pa zamudiš svoj prevoz domov. »To se mi je enkrat zgodilo in mi povsem prekrižalo načrte,« se spominja. »Zgodaj zjutraj sem snemal sončni vzhod in moral bi me pobrati helikopter, vendar se je nato pojavila gosta megla in moral sem taboriti še dva dni, dokler se ni dvignila.«

Zato se tukaj lahko hitro izgubiš. Lahko pa se tudi najdeš. To je bila izkušnja, ki Tobiasa ni ustavila, pač pa jo je doživel kot pozitivno in je zaradi nje Laponsko še bolj vzljubil. »Takrat sem prvič zares spoznal, kaj pomeni divjina,« pravi. »Zaradi nevarnosti in osamljenosti se počutiš živega.«

Ko se Tobias ozre nazaj, ugotavlja, da je njegovo vse večje spoštovanje do domovine znak osebnega razvoja. »Ko sem začel ukvarjati s fotografijo, sem si želel videti svet. Švedska zame nikoli ni bila posebej navdihujoča, saj navsezadnje prihajam od tam, kajne? Opaziš gozdove in jezera ter naravne lepote, vendar se te ne dotaknejo …, to je pač nekaj, kar opaziš med smučanjem. Nič posebnega.« Švedi temu baje pravijo ‘slepa pega doma’.

»Seveda sem poznal švedsko Laponsko, vendar pa je kot država v državi in ljudje se običajno ne odpravijo tako daleč na sever. Zato sem še naprej potoval po svetu, da bi doživel še višje gore in večje slapove ter vedno skušal najti nekaj, kar bo name naredilo močnejši vtis, kot ga je prejšnji kraj. Toda nikoli nisem bil tako zadovoljen, kot sem zdaj, ko sem svoj pogled spet usmeril proti domu. Ko sem končno prispel na Laponsko,« nadaljuje, »sem jo doživel kot nekaj povsem novega, a hkrati tudi nekaj zelo osebnega. Tako se je začelo. Tako sem se zaljubil vanjo.«

Laponsko želi dokumentirati tako, da bi poleg njene izjemne naravne lepote prikazal tudi njeno brezmejno prostranost in neprijazne razmere. Drugim želi predstaviti to, kar sam občuti ob obisku skrajnega severa. Ni si zadal najlažje zaloge, vendar mu to s fotografijami odlično uspeva. Kaj torej potrebuješ, da predstaviš takšen kraj? »To je še ena od prijetnih plati,« se nasmehne. »Na Laponskem se moraš za fotografije zares potruditi.«

»Z geografskega vidika je obseg projekta ogromen – lahko bi rekli, da zajema celotno ozemlje,« pravi. »Tam je zelo malo cest, vreme pa je izredno spremenljivo, tako da so lahko območja v določenem letnem času skoraj nedostopna. To je kraj, na katerega sem se kot fotograf moral ustrezno odzvati, saj nisem bil vajen delati s tako širno in prazno pokrajino.«

Tobias pravi, da mu pri tem pomagajo fotoaparati in objektivi Sony Alpha, vključno s fotoaparatom Alpha 7R IV in objektivi, kot so FE 16-35mm f/2.8 GM, FE 24-70mm f/2.8 GM, FE 70-200mm f/2.8 GM OSS II in FE 100-400mm f/4.5-5.6 GM OSS. »Ker tam ni cest, je treba pešačiti, smučati ali uporabljati motorne sani,« pravi, »zato sta majhna velikost in teža izredno pomembni. Morda celo bolj pomembno pa je to, kako prenašajo ekstremne temperature. Snemal sem že v snežnih zametih in pri temperaturi –40 °C, pa so kljub temu brezhibno delovali.«

»Ker potrebujem različno opremo za delo iz zraka, snemanje videa ter dnevne in nočne pokrajine, na posameznih odpravah ne gre samo za prenosnost,« dodaja. »To pomeni, da lahko s seboj na daljša potovanja vzamem več. Običajno s seboj vzamem vse, kar imam, in v divjini je super, da lahko opremo, ki je ne uporabljam, pustim kar v šotoru, saj tam ni nikogar, ki bi jo lahko ukradel!«

Tobias pokrajino upodablja tudi tako, da jo fotografira s helikopterjev. »To pomeni, da lahko pokrijem večja območja in ker imajo fotoaparati Sony senzorje polnega formata z visoko ločljivostjo in stabilizacijo slike, ki jim tresenje letala ne pride do živega, lahko ustvarim posnetke višje kakovosti kot bi jih z dronom,« pravi.

Morda so njegovi najučinkovitejši posnetki tisti, na katerih najde ravnovesje med pokrajino in prisotnostjo ljudi. »V divjini pogosto fotografiram ljudi, bodisi sebe, bodisi prijatelja ali enega od lokalnih prebivalcev, Sámijev,« pojasnjuje. »Tako gledalcu najlažje približam obseg in pogosto tudi surovost divjine ter mu pomagam, da se lažje postavi v mojo kožo. V nasprotnem primeru težko zares dojamejo prikazano.«

Pomen tega pristopa je še zlasti opazen na posnetkih čolnov in kajakov, ki plujejo po nedotaknjenih jezerih regije, kjer bi bil posnetek sicer videti skoraj abstrakten. »Ugotovil sem tudi, da se tovrstni posnetki bolje obnesejo, kadar so natisnjeni v velikem formatu, kot pa če so prikazani na majhnih ekranih, saj jih tako gledalci pogosteje pozorneje ogledajo, ne pa le bežno preletijo,« pravi.

Seveda pa vedno, ko poješ hvalospeve divjini, obstaja tudi nevarnost, da bo tja pridrvelo preveč ljudi, ki bodo spremenili bistvo kraja ali ga celo okrnili. »To me vsekakor skrbi,« priznava Tobias, »in kadar koli obiščeš takšne kraje, moraš ravnati odgovorno. Na srečo je veliko krajev preprosto brez imena ali pa so tako težko dostopni, da večini ljudi obisk niti ne pride na misel. In če mi uspe v objektiv ujeti ogrožene vrste, kot je polarna lisica, dobro poskrbim, da ne objavim ničesar, kar bi izdalo njihovo lokacijo.«

»Na primer, pokazati želim, kako podnebne spremembe prispevajo k manjšanju ledenikov na gorskem masivu Kebnekaise in kako se na to ter na druge dejavnike, kot sta rudarjenje in krčenje gozdov, odziva ljudstvo Sámi. Izkušnje, ki sem jih tam pridobil, so v meni vzbudile nov ponos, ki ga čutim do švedske pokrajine in samega sebe. Ko sem začel, mi je šlo predvsem za to, da bi ustvaril fotografijo, ki bi jo lahko pokazal doma, zdaj pa gre tudi za pustolovščino, raziskovanje in samo doživljanje tega kraja. Tudi če ne bi fotografiral, bi se vedno znova vračal, upam pa, da lahko s pomočjo svoje opreme Sony pripomorem tudi k varovanju Laponske.«