Na stenah ene bele sobe do druge Nemanja Maraš razgalja svojo dušo. Serija avtoportretov, naslovljena Refleksije, je nastala v njegovem svetlem studiu in delavnici, nato pa je bila razstavljena v enako svetli galeriji MONOLOG v Beogradu. Nemanjo prikazuje v vsej njegovi ustvarjalnosti, pa tudi sredi samoodkrivanja.

Nemanja je več let delal kot uspešen modni fotograf, sčasoma pa ga je začelo bolj zanimati fotografiranje portretov, kar se je razvilo v več prelomnih osebnih projektov. Pri enem od njih je svoje prijatelje preučeval, ko so bili v stanju med sanjami in budnostjo, in jih upodobil, »preden so si lahko nadeli masko, s katero se kažejo svetu«, se spominja. Pri drugem je fotografiral baletne plesalce, ko so prišli z odra, »izžeti in prežeti s čustvi«.

»Na neki točki sem ugotovil, da bolje ujamem tisto pristno plat ljudi kot pa neko fasado,« pojasnjuje. »Ljudem želim pokazati, kakšni so, vključno z menoj. Poskušam se boriti proti trendu, ko ljudje želijo biti nekaj, kar niso, ali se počutijo krive zaradi tega, kar so. Biti to, kar si, je lahko neizmerno privlačnejše in lepše.«

Pri Refleksijah se jasno pokaže, kako pomembni so za Nemanjo avtoportreti. »So odličen način, da spoznaš in začneš ceniti sebe,« pravi. »Ko sem na plesni šoli poučeval fotografijo, sem avtoportrete uporabil v okviru učnega načrta. Lahko so eksperimentalni in zanimivi, ljudem pomagajo, da najdejo svoj glas in odkrijejo, da so sami svoj najpomembnejši sodelavec.«

Kako so se Refleksije torej začele? »Začelo se je z eksperimentom z mešanimi mediji, pri katerem sem uporabil 12 avtoportretov,« se spominja, »samo osnovne fotografije, na katere sem risal, slikal in dodal elemente kolaža. Tako kot pri mnogih drugih fotografijah iz Refleksij se je tudi zamisel za to porodila med terapijo. Kot je dejal moj terapevt, sem se drugim kazal kot velik, zato sem sam sebi postal preveč. Zato sem vsak obraz naredil drugačen, kot da se poskušam prilagoditi pričakovanjem drugih.«

Na drugih fotografijah v projektu je prikazan zamegljeno, kot silhueta ali z obrazom, ki je zakrit ali izrezan iz kadra, kar ustvarja občutek, da je identiteta dinamična in se nenehno spreminja. Drugod so fotografije vode in kamna prepletene s portreti, kar deluje kot projekcija spominov njihovega ustvarjalca. »Imam razlago za vsakega od njih,« pravi, »vendar jo bom zadržal zase«.

Nemanja je fotografiral s fotoaparatom Sony Alpha 7R V, ki je priljubljena izbira uredniških in portretnih fotografov, pri čemer razkrije več funkcij, ki so mu pomagale pri delu. »Seveda je lahko težje izostriti in ustvariti kompozicijo kot pri običajnem portretu,« pojasnjuje, »vendar Alpha 7R V ponuja nekaj domiselnih načinov za rešitev teh težav. Eden od teh je njegovo briljantno samodejno ostrenje z zaznavanjem oči, ki ne le da ohrani ostrenje tam, kjer ga potrebujem, ampak hkrati tudi sam ostanem bolj sproščen«.

»Dejstvo je,« pojasnjuje, »da ne morem preveriti svojega izraza, kot bi ga pri fotografiranju drugih, in če me skrbi ostrenje, se bo to pokazalo na mojem obrazu. Zato to rešim tako, da postavim fotoaparat na stojalo in ga izostrim nase, nato pa uporabim intervalni časovnik, da sprožim 60 posnetkov. Nato se premikam po prostoru in izberem najboljše posnetke. Pravzaprav sem imel srečo s posnetkom, ki ni bil izostren – všeč so mi ti naključni trenutki, vendar se moraš pri tem fotoaparatu dejansko zelo potruditi, da sploh naredi fotografijo, ki ni izostrena!«

»V veliko pomoč je tudi ogromna ločljivost 60 Mp fotoaparata Alpha 7R V, saj lahko posnetke po potrebi malo obrežem in imam še vedno veliko datoteko za tiskanje,« nadaljuje. »Mnogi moji posnetki so na primer obrezani iz vodoravnih v navpične, da se kader stisne. Vendar je tisti moj posnetek, kjer je moja glava zunaj kadra, nastal v samem fotoaparatu. To je ena od tistih srečnih nezgod, ki lahko povejo zgodbo točno tako, kot si si zamislil.«

Nemanja je izkoristil tudi črno-beli profil fotoaparata Alpha 7R V. »Mnogi fotografi se ne zavedajo, da osvetlitev pri enobarvnih in barvnih fotografijah ni enaka,« pojasnjuje. »V prvem primeru potrebujete dodaten kontrast in intenzivnost, torej skrajne nastavitve poudarkov in senc, in čeprav pri urejanju uporabljam večbarvne neobdelane datoteke, s črno-belim predogledom ni potrebe po ugibanju.«

»Toda na koncu je nekaj ugibanja še vedno zaželenega,« pravi, »čeprav gre bolj za pomen fotografije kot za njeno izvedbo. Med tem projektom sem se naučil, da je treba preseči potrebo po pojasnjevanju, zakaj je portret videti tak, kot je. Razlaga jih ne opredeljuje in z veseljem dovolim drugim, da jih razumejo tako, kot želijo. Tovrstni avtoportreti lahko izvirajo iz 30-letnih spominov ali iz včerajšnjega dne, pa tudi iz navdiha, ki vas lahko prevzame le, če ste s svojo opremo sproščeni in preprosto eksperimentirate v danem trenutku. Pomembno je, da jih naredimo.«