Kaj je naloga dokumentarnega fotografa? Iskanje resnice? Divje skrajnosti človeških izkušenj spremeniti v nekaj, kar je odmevno in se dotakne ljudi? Da se čim bolj pristno odzove na tisto, kar ga očara? Nekaj je gotovo: fotografije iz zakulisja Nizozemskega nacionalnega baleta Brendana de Clercqa izpolnjujejo vse navedeno.

Brendan že dolgo občuduje ples in plesalce. »Ko sem bil otrok, sem bil navdušen nad breakdanceom,« razkriva, »in ko sem postal fotograf, je to preraslo bolj v občudovanje gibanja z estetskega vidika. Danes sem pri dokumentarnih, modnih in uličnih fotografijah ali celo portretih zelo pozoren na to, kako se oseba giba, stoji in hodi.«

To nas pripelje do baleta, spektakla preciznih gibov in tehničnega besednjaka. Brendan ni želel ustvariti serije arhetipskih plesnih fotografij. »Nisem nekdo, ki bi želel fotografirati na odru ali celo ustvarjati popolnoma zrežirane fotografije. Želim odkriti, kaj se skriva za nastopom. Trening, stres in izzivi, s katerimi se srečujejo nastopajoči. Hočem pa prikazati tudi njihovo gracioznost.«

Kaj torej pomeni popolnost v dokumentarni fotografiji? »To je fotografija, ki vas poveže z zgodbo,« odgovarja Brendan, »in to pomeni, da ni pomembno, če je nekoliko meglena, če je na njej vidna moja senca ali če je osvetlitev zelo ostra. Preprosto mora imeti sporočilo. Imel sem zelo veliko srečo, da sem dobil priložnost fotografirati Nacionalni balet na takšen način, saj običajno v zakulisju ni dovoljeno fotografirati, za odobritev pa morate potrkati na več vrat. Vendar pa so razumeli, da je to moj način dela in če mi bodo to dovolili, bo rezultat čudovit.«

Del Brendanovega pristopa je ustvarjanje stika s svojimi objekti, to pa je zlasti očitno pri fotografiji Maie, glavne plesalke v predstavi Labodje jezero, ki v tihem razmisleku sedi v kotu ob odru. »Vem, kako se pogovarjati z ljudmi in hitro lahko vzpostavim stik. Zato sem portretni fotograf. Z Maio sva si že bila blizu, zato sem jo samo prosil, da za ta posnetek sedi in razmišlja o svoji poti.«

»Podobno kot jaz,« nadaljuje, »se je kot otrok preselila v novo državo, vendar je razmišljala tudi o težavnosti vseh baletnih treningov. Tudi ko samo sedi, svoje telo instinktivno postavi v držo, prst na nogi pa iztegne naprej. Fotografijo sem posnel medtem, ko je strmela v daljavo in razmišljala o svoji zgodbi. V tem tihem trenutku lahko vidite njeno gracioznost in hkrati njen nemir.«

Brendan, ki je večinoma fotografiral v črno-belem slogu, ki poenostavlja in dodaja pridih pristnosti, se je zavedal, da bo ta učinek všeč tako njegovim objektom kot njemu samemu. »Odraščal sem v temnici, kjer je oče tiskal črno-bele fotografije, in ob gledanju fotografij zadruge Magnum, zato je črno-beli slog del mene. Ta pa je tudi del uprizoritvenih umetnosti. Je James Dean in Marylin Monroe, The Beatles in The Rolling Stones, za baletne plesalce pa Nurejev in Fonteyn.«

Poleg tega pa narava dokumentarne fotografije pomeni, da imate le redko popoln nadzor nad lokacijo ali svetlobo, kar je zagotovo veljalo tudi za Brendana. To pa niti ni pomembno, če le ima fotograf fotoaparate in objektive, ki se lahko prilagajajo razmeram. »Ne morete izbrati, kdaj se bo zgodil nek trenutek,« se strinja, »ampak morate biti pripravljeni. Pri tem projektu sem uporabljal fotoaparat Sony Alpha 7R III in čeprav sem od takrat svojo opremo nadgradil s fotoaparatoma Alpha 7R IV in Alpha 7R V, se zaradi kombinacije ločljivosti in samodejnega ostrenja vedno znova vračam k njemu,« nadaljuje. »Fotografijo lahko obrežem ali pa jo natisnem v velikem formatu in lahko sem prepričan, da bo na njej ogromno podrobnosti, v situacijah, kot je balet, pa vem, da bo fotoaparat zagotovil kakovost, ki si jo ti trenutki zaslužijo.«

Tudi pri delu s premikajočimi se predmeti in pri šibki svetlobi »morajo biti oči izostrene,« pravi Brendan, »saj se v njih skriva zgodba. Na srečo so sistemi samodejnega ostrenja z zaznavanjem oči v teh fotoaparatih zasnovani prav za to, da vam to vedno zagotavljajo, tudi če so plesalci v senci ali se vrtijo in premikajo.«

Brendan v teh primerih uporablja hitre Sonyjeve objektive, vključno z objektivoma FE 24-70mm f/2.8 GM in FE 35mm f/1.4 ZA. »Več svetlobe pomeni hitrejše ostrenje,« pojasnjuje, »in velike zaslonke teh objektivov to zagotavljajo. Meni je všeč vsestranskost 24–70-milimetrskega objektiva s konstantno svetlobo. To je objektiv, ki ga imam vedno v torbi. S 35-milimetrskim objektivom pa lahko fotografirate v temi in ozadje se pri največji zaslonki preprosto razblini, kar pomeni, da je lahko objekt skoraj povsod videti ikoničen.«

»Takšni projekti mi vračajo ljubezen do fotografije,« zaključi Brendan. »To je priložnost, ko lahko s svojimi fotografijami prikažem strasti drugih in se odzovem na njihove talente, čustva, izgube in dosežke. Želim prikazati življenja ljudi in ohraniti njihove zgodbe, moja oprema Alpha pa je zelo pomemben element pri doseganju tega cilja.«