Milne Bay je provinca Papue Nove Gvineje, ki polna naravnega obilja, prekrita z bujnim gozdom in mangrovskim močvirjem leži na skrajnem jugovzhodu države in se lenobno razprostira do Salomonovega morja, kjer se razdeli na flotiljo več kot 600 otokov. Reke in potoki prepredajo mozaik džungle in polj. Naj se to zdi zahodnim očem še tako čudno, so to ceste in avtoceste province Milne Bay.

Ta pokrajina je tudi kulisa filma »Echoes« – čudovite vizualne pripovedi, v kateri je Paolo Sodi ujel nekaj kratkih dni v življenju lokalnega dečka po imenu Sereva. Film prikazuje težave, s katerimi se srečujejo Sereva in njegova družina, in upe, ki jih gojijo, pa tudi osupljivo lepoto, ki jih obdaja vsak dan.

»Kmalu po začetku snemanja filma Echoes sem Serevo posnel, kako se s ploščatimi kamenčki igra ob reki,« se spominja Paolo. »Metal jih je v vodo in opazoval njihovo poskakovanje, kot to počnejo otroci po vsem svetu, in ta preprosta igra mu je bila v neizmerno veselje. Nato se je podal v reko, da bi plaval. V tistem trenutku je začelo močno deževati. Bilo je čarobno in njegovo veselje je bilo nalezljivo. Bil je tak čisti užitek, ki je izhajal zgolj iz dejstva, da si na svetu, in ničesar drugega.«

Paolo v Papui Novi Gvineji ni bil prvič, vendar je bil film Echoes zanj drugačne vrste projekt. »Pred osmimi leti sem prvič pripotoval sem, da bi posnel film o tamkajšnjih ljudeh in živalih,« pojasnjuje, »in našel sem to čarobno deželo. Ko se srečaš s plemeni ter uzreš divje živali in džunglo, takoj vidiš, kako drugačno je vse in kako posebno.«

»Vse od takrat sem se želel vrniti in posneti še en film,« nadaljuje, »s tamkajšnjo ekipo pa smo premlevali različne zamisli. Ena od teh so bili kanuji, ki jih uporabljajo staroselci. Obstajata dve vrsti – bojni kanuji so daljši, širši in lepši, ribiški kanuji pa so preprostejši in funkcionalnejši. V okviru projekta sem želel govoriti z ljudmi, ki živijo v deževnem gozdu, da bi videl, kako se njihovi kanuji izdelujejo in kako so del njihovega življenja. Ker živim v Italiji, teh reči seveda ne morem raziskati sam, zato mi je moja ekipa poslala veliko videoposnetkov. In ko sem videl posnetek s Serevo, sem fokus v trenutku usmeril drugam.«

Življenja ljudi se spreminjajo, spreminja pa se tudi njihova ustvarjalna vizija. Pred dvema letoma je Paolo postal oče, zato je njegovo pozornost pričakovano pritegnilo tudi življenje otrok v tem okolju. »Po rojstvu hčerke sem začel razmišljati drugače. Ona je moja muza, moj navdih, in takoj sem videl povezavo s Serevo. Zato je film Echoes njegova zgodba. V ospredju je on. Film pripoveduje o njegovem življenju in sanjah njegove družine o tem, kaj bi lahko postal. Pripoveduje o tem, česa ti ljudje nimajo, pa tudi o tem, kaj pridobijo.«

Paolo je Serevo spremljal 12 dni, da bi dokumentiral njegovo pot v šolo in življenje v vasi. »Veliko je stvari, ki so običajne,« pojasnjuje, »in veliko jih je, ki to niso. Zamislite si devet- ali desetletnega dečka, ki se zbudi, si umije zobe ter si nadene precej običajno šolsko uniformo in nahrbtnik, nato pa opazite, da nima čevljev. Prav tako se v šolo ne odpravi z avtobusom oziroma ga tam ne odložijo starši. Tja vesla v ribiškem kanuju po vodi, v kateri so morski krokodili, kače in nevarni insekti. Do šole se odpravi sam in nikoli ga ni strah. Meni se je zdel neverjeten, zanj pa je to nekaj običajnega.«

Sereva je s Paolom hitro zgradil odnos, snemanje pa ga ni niti malo spravilo iz tira. »Čisto na začetku je bil do mene zadržan in precej resen, v dneh, ki so sledili, pa sva skupaj preživela vse dni in se nadvse zabavala. Zelo so ga zanimale kamere in proces kopiranja posnetkov na trdi disk. Prav tako še nikoli ni jedel Nutelle, zato naju je povezalo tudi to! Nekega večera nam je pred večerjo celo zapel čudovito pesem, kar je prikazano na koncu dokumentarca.«

Paolo verjame, da je njegova izbira opreme močno vplivala na odnos s Serevo in posledično tudi na uspeh projekta, zlasti v smislu, da ni preobremenil občutljivega objekta. »Za ta projekt sem večinoma uporabljal Sonyjevo kamero BURANO,« pojasnjuje. »Zame je sanjska in odlična za dokumentarno produkcijo.«

»Ohišje je tako majhno in lahko, lahko jo držite v roki ali nosite na rami, poleg tega ne potrebuje stojala,« nadaljuje. »To je super, kadar želite posneti preproste, tihe trenutke, kot sem jih jaz posnel s Serevo. Veliko naravnejše in pristnejše je, če to lahko storite sami … brez pomočnika za ostrenje, saj sem se lahko zanesel na odlično samodejno ostrenje kamere, brez pomočnikov za osvetlitev … Večino časa sva bila le jaz in on, ko sva potovala skupaj in pripovedovala njegovo zgodbo. Če bi bilo za kamero hkrati pet ali šest ljudi, bi se vedel drugače.«

V enaki želji po pristnosti se je Paolo zanašal na popolno zmogljivost pri šibki svetlobi, ki jo zagotavlja kamera BURANO. »Pri delu želim uporabljati samo naravno svetlobo,« pojasnjuje. »Svetloba v Papui Novi Gvineji je čudovita, zato sem z veseljem izkoristil vse, kar mi je ponudilo sonce, po potrebi pa sem uporabil tudi soj ognja. To pa mi je uspelo le po zaslugi funkcij kamere BURANO, kot sta dve osnovni vrednosti ISO, ISO 800 in ISO 3200, kar mi je omogočilo, da sem izbral najboljšo občutljivost za prizor, ki sem ga dokumentiral, ne da bi se kakovost slike poslabšala.«

»Prav tako nisem želel uporabiti stabilizatorskega držala,« nadaljuje, »zato je bila v kameri vgrajena funkcija IBIS ključnega pomena. To je pomenilo, da sem lahko hodil ob Serevi in dobil čudovito gladke posnetke, prav tako sem lahko za daljše posnetke kamero držal v roki, kadar je bilo potrebno. Ko smo že pri tem, čeprav sem pri tem filmu uporabljal običajne objektive, kot sta FE 12-24mm f/2.8 GM in FE 24-70mm f/2.8 GM, mi je prav prišel tudi objektiv FE 200-600mm f/5.6-6.3 G OSS, kadar sem moral posneti Serevo v kanuju. To je pomenilo, da sem ga lahko snemal od blizu med veslanjem ali posnel valovanje vode, s tem pa sem pripovedovanju zgodbe dodal teksturo.«

Eden od ključnih trenutkov v filmu je intervju, ki ga je Paolo posnel s Serevovim očetom. Pripoveduje o tem, da želi za svojega posvojenca najboljše priložnosti in rezultate: lasten kanu, da bo lahko delal in si bo lahko nekoč zgradil svojo hišo. Med snemanjem filma je Paolo v tem našel svoj lastni odmev, up, ki ga je gojil.

»Ko sem nekaj posnetkov Sereve pokazal nekemu otroku v Italiji, je rekel, da se mu zdi žalostno, ker ljudje tam nimajo vsega, kar imamo mi. Vseh napravic in luksuznih dobrin. Rekel bi, da imajo nekaj več. Ja, tako življenje je lahko težko, vendar živijo v čudoviti naravi, trdni družini in cenijo oboje. Vsak otrok sanja svoje sanje in vsaka družina bi morala imeti sanje za svojega otroka. Poskušajo jih uresničiti skupaj. Vendar so najpreprostejše reči lahko najmočnejše in najbolj osrečujoče. To želim naučiti svojo hčer.«