Mehičanka s kitaro v naročju

Proizvajalci mezcala

Francisca Siza

Ali ob uživanju pijače kdaj pomislite, od kod prihaja ali kdo jo je ustvaril? Enako bi se lahko vprašali za številne stvari, ki jih uživamo. Hrana, tkanine, surovine ... in prav to vprašanje je navdihnilo prvi celovečerni dokumentarni film Francisce Siza.

Tako kot številni veliki projekti se je tudi ta začel skoraj po naključju. Ko sta s producentom Gautierjem Heinsom snemala promocijske videe za podjetje za proizvodnjo pijač, sta spoznala Yolando Ruiz, predsednico združenja Mujeres del Mezcal y Maguey del México, ki si prizadeva izboljšati življenje proizvajalcev mezcala in destilarjev. Francisco in Gautierja je takoj navdušila njena zgodba: zgodba o zatiranju in brutalnosti, pa tudi o predanosti, ohranjanju in upanju.

Mehičanka pregleduje veliko leseno kad s sestavinami © Francisca Siza | Sony α7S III + 28-70mm f/2.8 | 1/100s @ f/2.8, ISO 1600

»Videla sva, da potrebujejo glas, ki bi to zgodbo predstavil svetu,« pravi Francisca, »in Gautier me je povabil, da o tem posnamem dokumentarni film.« Sledilo je naporno, a navdihujoče 30-dnevno snemanje po Mehiki in projekt, za katerega Francisca pravi, da ji je spremenil življenje.

»Že od samega začetka,« pojasnjuje, »mi je bil ta projekt zelo pri srcu. Govori o ženskah, ki se borijo za priznanje svojega dela, odpira vprašanja ekologije in trajnosti ter postavlja temeljna vprašanja o tem, kako ravnamo z ljudmi in kraji na drugem koncu dobavnih verig po vsem svetu. Ali nam je dovolj mar, da spremenimo način, kako se obnašamo in jih podpremo?«

»Mezcal,« nadaljuje Francisca, »je pijača, podobna tekili. Obe se pridelujeta iz rastlin agave. Toda medtem ko se tekila prideluje industrijsko, je mezcal pogosto pridelan ročno in proizveden na zelo tradicionalen, naraven način. Veliko kmetov in destilarjev je žensk, ki si prizadevajo ohraniti stare načine proizvodnje.«

Mehičanka sedi na deblu in prepleta pramene trstike © Francisca Siza | Sony α7S III + 28-70mm f/2.8 | 1/100s @ f/5.6, ISO 640

Hkrati pojasni, da je treba nekatere tradicije izpodbijati. »Ženske niso smele biti lastnice blagovnih znamk mezcala ali tovarn, zato so bile one in njihove družine slabo poplačane za ves svoj trud. To žensko združenje se je 20 let borilo za boljše pogoje in pravice v tem sektorju. Nikoli niso obupale in na koncu so bile uspešne, vendar je bil to hud boj, v katerem je podpredsednica Luz Maria Saavedra preživela dva poskusa umora.«

Kljub temu, da kmetje, ki pridelujejo mezcal, tako dolgo niso prejeli ustreznega priznanja ali poplačila, so se vedno borili, da bi ohranili tradicijo proizvodnje, kar vključuje tudi zdravo spoštovanje okolja, razkriva. To je stališče, ki je zaradi vse večje priljubljenosti in donosnosti te pijače pomembnejše kot kdaj koli prej.

Mehičanka meša lonec mezcala © Francisca Siza | Sony α7S III + 24-70mm f/2.8 | 1/100s @ f/2.8, ISO 640

»Treba je biti previden,« nadaljuje, »saj je mezcal v velikem razcvetu. V zadnjih dveh letih se je njegova priljubljenost v ZDA povečala za desetkrat ali več. Zato se zaščitniki tradicije bojijo, da bodo na njihova zemljišča prišla velika podjetja, ki bodo intenzivno kmetovala, ne da bi spoštovala ekologijo.«

»To se je zgodilo s tekilo,« nadaljuje. »Ljudje želijo kupovati vse cenejšo ponudbo. Tekila prihaja iz zvezne države Jalisco in tam zemljišča umirajo zaradi pretiranega izkoriščanja rastlin agave. Potrebnih je 10, včasih tudi do 30 let, da zrastejo do prave velikosti, ko jih je mogoče uporabiti za proizvodnjo dobrega mezcala. Če se tega lotiš pravilno, nezrelih rastlin ne ubiješ samo zato, da bi proizvedel več izdelka.«

Moški z rastline reže liste agave © Francisca Siza | Sony α7S III + 28-70mm f/2.8 | 1/100s @ f/6.3, ISO 640

Z dokumentiranjem zgodbe je želela izpodbiti tudi nekatere tipične stereotipe o Mehiki. »To je zelo živahna in prijazna država,« pojasnjuje, »vendar imajo mnogi ljudje o njej klišejsko predstavo iz filmov in televizije. Da so puščave, mesta in slumi. Vendar je v tej državi toliko lepote. Povsod, kamor pogledaš, se prepletajo folklora in tradicija ter čudovite barve, zlasti v oblačilih delavk.«

»Pomembno mi je bilo, da sem ujela te živahne barve, podeželsko lepoto in zeleno naravo,« nadaljuje. »Nisem želela ali potrebovala umetne svetlobe ali izbranih premikov fotoaparata, da bi polepšala to, kar je bilo pred mojim objektivom. Bilo je tako intenzivno, da sem morala le odpreti zaklop in ujeti prizor.«

Moški in ženska stojita vsak na eni strani velikega lesenega soda © Francisca Siza | Sony α7S III + 24-70mm f/2.8 | 1/100s @ f/3.5, ISO 640

Želela je prikazati tudi prijaznost in velikodušnost ljudi, ki jih je srečala. »Bili so izjemno navdušeni, da nekdo pripoveduje njihovo zgodbo, in so nam želeli vse pokazati,« pravi Francisca. »Hodili smo v zelo, zelo revne kraje, kjer so nam pripravljali kosila in večerje, čeprav so nam včasih dali hrano, ki je sami niso imeli. To je bila zelo ponižna in čustvena izkušnja. Seveda smo poskusili mezcal, ki so nam ga ponudili, kadar smo lahko. Če je proizveden na pravi način, je zelo čist in naraven.«

Francisco, Gautierja in njuno ekipo je ves čas na poti spremljala Yolanda Ruiz. »Potovala je z nami od prvega do tridesetega dne, ko smo se prevažali z letali, avtobusi in avtomobili ter spali ob cesti ali na tleh, kjer smo kampirali. Postala je moj pravi navdih, bolj mati kot prijateljica. Je 20 let starejša od mene, vendar je njena energija neizmerna. Tako psihično kot fizično je močna in zdi se, da pozna vsakogar. Obiskali smo nekaj nevarnih krajev in brez nje tega ne bi zmogli.«

Skupina moških koplje na velikem nasipu © Francisca Siza | Sony α7S III + 28-70mm f/2.8 | /1/100s @ f/10, ISO 640

Ob strani ji je stala tudi njena Sonyjeva oprema, predvsem fotoaparat Sony Alpha 7S III, pa tudi Sony Alpha 7 IV. Oba fotoaparata je uporabljala za snemanje videoposnetkov in fotografij. »Ker vedno potujemo, so bili ti fotoaparati kot nalašč za to delo. Zaradi njihove prenosnosti in izjemno visoke kakovosti nikoli nisem dvomila, da bodo lepoto Mehike in značaj ljudi, ki smo jih srečali, ujeli točno tako, kot sem jih videla sama. Seveda zaradi funkcij, kot je odličen način S-Log3, ljudje poznajo fotoaparat Alpha 7S III kot primeren za videoposnetke in mnogi mislijo, da to pomeni, da ni namenjen fotografiranju. S tem se nikakor ne morem strinjati. Fotoaparat 7S III uporabljam za vse in dela odlične slike.«

Dokumentarni film je dokončan in se zdaj podaja na festivalsko pot. Francisca ga je predvajala tudi ženskam, ki so sodelovale pri snemanju. »Všeč jim je, ker smo se pogovarjali z veliko skupino ljudi, nekateri pa so se šalili: »Oh, zakaj je ona v filmu več kot jaz?« in »Zakaj moja blagovna znamka ni bolj prikazana?«,« se smeji. »Toda vse to je del filmskega ustvarjanja in vsi so bili veseli, da so lahko delili svojo zgodbo.«

Najmočnejše povratne informacije pa je dala Yolanda Ruiz. »Poslala mi je glasovno sporočilo, v katerem je skoraj jokala od sreče, saj bodo njihov glas prvič slišali tudi zunaj Mehike. Film prikazuje, kako so se ti ljudje s skupnimi močmi opolnomočili in spremenili trenutno stanje v Mehiki.«

Moški stoji pred cvetličnim okrasom in v roki drži meč © Francisca Siza | Sony α7S III + 28-70mm f/2.8 | 1/400s @ f/7.1, ISO 640

»Predvsem pa mislim, da sem spoznala, kako privilegirani smo v Evropi, Združenih državah Amerike in drugih bogatih krajih,« sklene. »Po vsem svetu živijo ljudje, ki imajo veliko manj kot mi, in čeprav vedno zgodaj vstanejo, delajo in se borijo, nimajo takšnih življenj, kot jih imamo mi. To so ljudje, ki izdelujejo stvari, ki jih potrebujemo ali pa so za nas razkošje, v katerem uživamo. Spoznati moramo njihove zgodbe, da bomo lahko bolj empatični. Če delimo to razumevanje, lahko ustvarimo boljši svet, in to je zdaj moj namen.«

Predstavljeni izdelki

Povezane zgodbe

Prijavite se, če želite prejeti svoje glasilo α Universe

Čestitamo! Uspešno ste se naročili na glasilo α Universe

Vnesite veljavni e-poštni naslov

Žal je je prišlo do napake

Čestitamo! Uspešno ste se naročili