Fotograf Florent Nicolas je pacifiško obalo Britanske Kolumbije in deževni gozd Great Bear Rainforest prvič obiskal v okviru projekta za ohranjanje morskega okolja in se zaljubil v ljudstvo Gitga´at ter njegovo čudovito omrežje, polno zalivov in zalivčkov, ki jih obdaja območje zmernega gozda. Ta odnos traja že več kot desetletje in vključuje osem potovanj, ki so trajala od treh tednov do treh mesecev, iz njega pa se je rodila tudi čudovita knjiga.

»Pomagal sem znanstvenikom, ki so s hidrofoni snemali akustične podatke o kitih in delfinih na tem območju, da bi poskušali razumeti, kako ladijski promet vpliva na morsko okolje,« pojasnjuje, »ter spremljal dejavnost kitov grbavcev, brazdastih kitov in ork, ki živijo na tem območju. Moja naloga je bila posneti nekaj fotografij, ki bi omogočale prepoznavanje živali, ki so potovale skozi območje, in ko sem bolje spoznal obalo, se je resnično razvila tudi moja fotografija.«

V tej pokrajini skalnatih plaž, peščenih rečnih ustij in sotesk, obraslih z drevesi, je razvil tudi svoj odnos z avtohtonim prebivalstvom, ljudstvom Gitga'at.

»Na začetku so me zanimali predvsem kiti,« pravi Florent, »ko pa sem spoznal prebivalce avtohtonega ljudstva in se spoprijateljil z njimi, so mi predstavili svoje ozemlje in vrednote, nato pa so mi predstavili medvede in obalne volkove. S tem projektom sem se želel pokloniti njim in njihovemu sobivanju z naravnim svetom. Ker se mi je zdelo, da fotografiranje ljudi preveč posega vanje, in ker moj objekt ni portret, sem se odločil, da se osredotočim na živali, ki so zanje ikonične: volkove, medvede in kite.«

Pri tehniki in tehnični plati fotografiranja pri tem projektu je na prvem mestu Florentovega seznama to, da svojim objektom pušča prostor. »Vedno je treba imeti spoštovanje,« pravi, »in to pomeni, da se ne približujem preveč. Ko ljudje fotografirajo na safarijih, npr. v Afriki, živalim sledijo z džipi, na obali pa kaj takega ni mogoče. Morda uporabimo določeno mesto, potem pa nas čakata hoja in čakanje. Tako živali razumejo, da se jim ne želimo približati in da se nas ni treba bati.«

»Velik del uspeha je, da si prisoten,« nadaljuje, »in da bi živali čutile, da mi lahko zaupajo, se nikoli ne skrivam. Čakanje lahko traja nekaj dni oz. včasih celo nekaj tednov, ves ta čas pa si predstavljate volka ali medveda, ki se sprehodi v lepo kompozicijo. In potem pride trenutek, ki je kot darilo. Srečanje običajno traja samo nekaj minut. In to je vse, kar potrebuješ. Vendar moraš biti pripravljen.«

»Čeprav sem na začetku projekta uporabljal več fotoaparatov Sony Alpha z objektivi serije A, kot je Alpha 99 II, sem na zadnjih nekaj potovanjih v deževni gozd Great Bear Rainforest uporabljal fotoaparat Sony Alpha 7R IV,« pravi Florent, » ki je kot nalašč za to okolje in njegove izzive. Je izjemno odziven, čas delovanja baterije je izjemen, in čeprav večino časa dežuje in je vlažno, me še nikoli ni pustil na cedilu. Te stvari so zame še posebej pomembne, saj pripravljenost pomeni, da je fotoaparat postavljen na stojalo, vklopljen in več ur izpostavljen elementom, tudi če zaspim!«

»Del pripravljenosti je tudi to, da so vse potrebne nastavitve že izbrane,« nadaljuje. »Fotografiram v popolnoma ročnem načinu, pri čemer kot vodilo za osvetlitev uporabljam elektronsko iskalo in tudi ISO rad uporabljam v ročnem načinu, pri tem pa pazim, da imam dovolj hiter zaklop, da zamrznem premik objekta. Ko čakaš več dni, si želiš dobiti oster posnetek, zato uporabljam hitrost zaklopa najmanj 1/800 s.«

Čeprav s svojim fotoaparatom Alpha 7R IV uporablja dolge teleobjektive, kot sta FE 200-600mm f/5.6-6.3 G OSS in starejši objektiv serije A 300mm f/2.8 G z adapterjem LA-EA5, da bi povečal svoje motive, jih Florent rad uravnoteži z okoljem. »To je zame zelo pomembno,« potrdi, »saj pripoveduje širšo zgodbo, kot samo preprost portret. Prikazati želim življenjski prostor in kakšen odnos ima žival do njega. Pogosto tudi nekoliko zaprem zaslonko, da zmanjšam zamegljenost in prikažem širši kontekst.«

Posnetki, kot je Florentov posnetek udarca kita, ki ga uokvirja gozd v ozadju, odlično prikažejo to zgodbo. »Zame je to prava mešanica,« pojasnjuje, »saj prikazuje, kako se morsko okolje prepleta z deževnim gozdom. Skoraj lahko slišite, kako zvok udarca odmeva med drevesa, in povezava med naravo je zelo jasna. To je namen projekta, in ko ga lahko tako prikažem, je to zelo zadovoljivo.«