»Za popotniško fotografijo velja,« začne Tolis Fragoudis, »da dlje ko nekje ostaneš, bolj se lahko potopiš v okolje. To je zame najbolj privlačen del. Ko obiščem nov kraj, ga želim spoznati, prav tako pa tudi ljudi, ki tam živijo. Zato ostanem tako dolgo, kot lahko, in si ne postavljam veliko določenih ciljev. Popotniška fotografija ne bi smela biti kontrolni seznam.«

Takšen pristop lahko povzdigne fotografije nad turistične norme, kar nam razkrivajo njegova nedavna dela v namibijskih puščavah in gorah. »Ko večina ljudi obišče nek kraj, ima na voljo morda teden dni. To ni veliko časa, še bolj zapleteno pa je, če si rezervirajo 100 stvari, ki jih morajo doživeti in fotografirati. V Namibiji sem imel na voljo mesec dni in tudi to ni dovolj, da bi državo zares spoznal, bilo pa je dovolj dolgo, da sem našel, kar sem potreboval.«

Kar bom sedaj povedal, velja še posebej za fotografiranje prebivalstva nekega kraja, pravi Tolis. »Ne glede na to, ali gre za mesto sredi Evrope ali pleme, ki živi v puščavi. Če temu namenite le nekaj minut, lahko pričakujete le fotografije, ki so videti, kot da jih je posnel tujec. Če pa preživite tam dan ali več ter živite, jeste in se pogovarjate z ljudmi, dobite vpogled v vzorce njihovega življenja. In tako nastanejo bolj naravne in prepričljive fotografije.«

Toda kako to deluje v praksi, zlasti v državi, ki je še nikoli niste obiskali? »Pomembno je, da ne začnete že takoj preveč razmišljati o fotografiji, ampak se prepustite toku. Pustite očem in srcu, da vas vodita, in tako boste na pravi poti.«

»Bili smo na enem od gorskih prelazov, na območju, imenovanem Spitzkoppe, in tam sem se zapletel v pogovor z domačinko, Rieto van Schalkwyk, ki sem jo vprašal, ali bi se lahko utaborili na prelazu, da bi fotografirali vrhove in skalne formacije pod zvezdami. Izkazalo se je, da je njen mož zelo znan zračni fotograf – Paul van Schalkwyk. Imela je veliko lokalnih vez in ko sem jo povprašal o lokalnih plemenih, nas je usmerila na pravo pot.«

Skupaj z Rieto je Tolis obiskal pleme Ovahimbe in jim v zameno za en dan bivanja v njihovem taboru podaril zaloge, kot sta olje in sol. »Ker sem to storil na ta način, so vedeli, da so moji nameni pošteni. Na začetku nisem fotografiral, vendar je smešno, da so me kmalu vprašali, kje imam fotoaparat, saj so želeli posneti nekaj fotografij!«

»Ko fotografiram potovalne portrete, so ti pogosto spontani in niso pozirani, ampak bolj naravni in nepričakovani. In pri tem so mi v veliko pomoč funkcije fotoaparata Sony Alpha 7R IV.«

»Zagotovo je samodejno ostrenje fotoaparata Alpha 7R IV ključnega pomena,« nadaljuje, »njegova hitrost in natančnost sta bili zelo pomembni, saj je bilo veliko portretov posnetih z objektivom FE 135mm f/1.8 GM pri najbolj odprti zaslonki. V takšnih primerih, ko je globinska ostrina največ nekaj centimetrov, je način sledenja očem neprecenljiv. Deluje po celotnem okvirju, tako da mu nič ne uide. Ljudje se premikajo, smejijo in živijo, tako kot sem se jih želel spominjati, fotoaparat pa jih vseskozi spremlja.«

V teh primerih je prišel v poštev tudi nagibni zaslon fotoaparata Alpha 7R IV. »Ne želim poziranih portretov, zato v takšnih situacijah redko držim fotoaparat pred očmi. Takšen način fotografiranja lahko ljudi spravi v zadrego. Namesto tega mi zaslon fotoaparata Alpha 7R IV pomaga, da fotografiram, ne da bi jih gledal neposredno, s fotoaparatom na kolenu pa sem bolj neviden. Mislijo, da preverjam druge slike, in so zato bolj samosvoji – lahko rečemo, da je njihova drža bolj naravna.«

Še ena lastnost fotoaparata Sony Alpha 7R IV, ki je bistvena za Tolisa, je njegova neverjetna zmogljivost ustvarjanja podrobnosti tako v ločljivosti kot tudi v svetlih delih in sencah kontrastnih prizorov. »Pri nakupu novega fotoaparata je ena od najpomembnejših karakteristik dinamični razpon, ki ga fotoaparat Alpha 7R IV ponuja veliko. Odličen primer je ta posnetek matriarhinje plemena v njeni kolibi. Sonce se blešči, vendar nobena podrobnost ni prežgana ali izgubljena v temi.«

Kakšno je torej Tolisovo splošno mnenje po enomesečnem bivanju v Namibiji? »Dežela je zelo varna in lepa in ni podobna nobeni drugi, ki sem jih obiskal, vendar so mi resnično v spominu ostali ljudje, ki sem jih spoznal v tem času, in to, kako odprti in veseli so bili. Imajo posebno energijo in zelo sem vesel, da sem jo lahko ujel s svojim Sonyjevim fotoaparatom – popolnim spremljevalcem na potovanjih, kot je bilo to fotografiranje.«