Ko fotografiram neznance, s tem fotografiji dodam občutek skrivnosti. Ukvarjam se z različnimi zvrstmi fotografije, od porok, arhitekture, pokrajin, portretov, včasih pa tudi s fotografiranjem detajlov ali izdelkov. Toda med brskanjem po svojih arhivih me najbolj pritegnejo fotografije ljudi, njihovih obrazov in izrazov. Rad fotografiram svojo družino, prijatelje in ljudi, ki jih srečujem, rad pa fotografiram tudi ljudi, katerih zgodbe ne poznam. Poleg tega nikoli ne zmanjka neznancev, saj jih srečam na vsakem koraku.

Ulice običajno fotografiram brez vnaprejšnjih priprav. Tako zapolnim prosti čas, ki ga imam podnevi ali ponoči. Ker ne vem, kam grem in kaj lahko pričakujem, je celotna izkušnja še bolj zanimiva.

Če vem, da bom fotografiral ulice, vzamem objektiv Sony FE 35 mm f/1,4 G Master ali FE 50 mm f/1,4 ZA. Oba objektiva zagotavljata izjemno kakovost slike, tudi pri fotografiranju pri nastavitvi f/1,4. Objektiva sta poleg tega preprosta za uporabo in nista pretežka, zato ju lahko vzamem s seboj na dolgotrajne sprehode.

Če pa imam fotoaparat s seboj "za vsak primer", običajno vzamem manjše in lažje objektive, kot sta FE 35 mm f/2,8 ZA ali FE 55 mm f/1,8 ZA. Ti objektivi nudijo več, kot se morda zdi na prvi pogled, saj so majhni, a zelo zmogljivi. Z njimi lahko posnamem jasne in izostrene posnetke.

V fotografijo rad vključim razpoloženje ali energijo trenutka. Poleg tega želim dokumentirati kraje, ki počasi izginjajo pod sodobnimi steklenimi zgradbami in nakupovalnimi središči. Tako bodo ljudje v prihodnosti vedeli, kakšna so bila naša mesta v preteklosti.

Postati viden

Če me ljudje, ki jih fotografiram na ulici, ne vidijo, lahko ustvarim res izjemne posnetke. Tako lahko namreč posnamem pristne in naravne fotografije, saj ljudje ne vedo, da jih fotografiram.

Če ljudje ne vidijo, kam gledate, postanete bolj nevidni. Pri tem lahko pomaga skrivanje oči. Temna sončna očala ali športna čepica se odlično obneseta.

Včasih sem s fotoaparatom uporabljal celo Sonyjev daljinski sprožilec RMT-P1BT. Fotoaparat lahko držim v roki ali pa visi okoli pasu, pri tem pa sprožilec sprožim iz žepa. To se odlično obnese, še posebej v kombinaciji s tihim zaklopom fotoaparata Alpha 9 II.

Če se nekaj nenadoma zgodi, me "trenutek" tako pritegne, da pozabim na vse drugo. Poskušam se osredotočiti na posnetek. Zaradi odlične funkcije sledenja s samodejnim ostrenjem se lahko posvetim tudi kompoziciji in pravemu trenutku, saj vem, da bo fotoaparat brez težav natančno sledil objektu.

Diskretnost koristi vsem. Manj verjetnosti je, da bom naletel na težave, in drugič, ni mi treba nerodno razlagati, kaj počnem. Po drugi strani pa lahko očesni stik, ko vas nekdo opazi, naredi sliko bolj osebno in ji vdihne življenje!

Eno od pravil, ki jih imam pri fotografiranju na ulicah, je, da ne fotografiram ljudi v neprijetnih trenutkih. Nočem razjeziti ljudi na ulici ali kasneje, če bi slučajno kje videli fotografijo.

Toda kljub temu, da se rad sprehajam po ulicah in fotografiram, mi ne uspe vedno posneti zanimive slike. V nekaterih primerih imam srečo, v drugih pa ne. Toda prav to je zanimivo. K ulični fotografiji me vedno znova pritegne to, da ne vem natančno, kaj bom posnel.