The Soul of the City

Medtem ko se tramvajske proge v berlinskem okrožju Mitte vijejo proti kultnemu televizijskemu stolpu Berliner Fernsehturm, se med prepletajočimi linijami pojavi osamljena postava, njena silhueta pa se izriše pred nizko postavljenim soncem v ozadju. Tak prizor naredi močan vtis, je lep in človeški. "Ulično fotografijo sem vedno videl tako," pravi njen avtor Thomas Kakareko. "Že od samega začetka se mi je zdelo, da so moje fotografije tako slikovite kot tudi dokumentarne. Vedno sem jih umeščal v geometrijo mesta in uporabljal vodilne linije skupaj s svetlobo – to sem počel instinktivno." Thomas s svojim fotoaparatom Sony Alpha 7R IV ujame te trenutke in "mesto oživi s svetlobo".

Čeprav je zlata ura res nekaj posebnega, je le ena komponenta Thomasovih fotografij, saj je za pravi posnetek potrebno skrbno načrtovanje in izbiranje, vse to pa se dogaja ravno takrat, ko se svetloba spreminja. "V tej svetlobi se mora nekaj dogajati," pojasnjuje, "in običajno iščem prizore z energijo. To kombiniram s kraji, za katere vem, da bodo ljudje prečkali ulice, uokvirjene v svetlobo, tako da postane vse skupaj del večje slike. Človeški element, tudi če je majhen ali v silhueti, ustvarja zgodbo na posnetku. Ker že dolgo delam v Berlinu, na srečo vem, kje in kdaj bo svetloba v bolj živahnih delih mesta prava, zato je vse ostalo le še stvar potrpežljivosti.”

Dober primer te potrpežljivosti je še ena Thomasova fotografija, posneta s fotoaparatom Sony Alpha 7R IV. Na njej zlata barva preplavi most podzemne železnice, pod katerim je v kadru še ena osamljena figura. "Običajno imam v mislih določeno kompozicijo, preden se lotim fotografiranja," pojasnjuje, "in za ta posnetek sem jo moral le še poiskati. Nato sem počakal, da se je vse postavilo na svoje mesto. Včasih se zgodi, da je v kadru preveč ljudi, premalo ljudi ali celo kombi ... vendar sčasoma le ujamem pravi trenutek. Le redko pridem na nek kraj in ugotovim, da že na prvi pogled vse popolno.”

Za razliko od mnogih svojih bolj tradicionalnih uličnih posnetkov je Thomas v tem primeru uporabil objektiv FE 70–200 mm f/2,8 GM na fotoaparatu Sony Alpha 7R IV in kompozicijo izbral od daleč. "Fotoaparat sem namestil na stojalo in čakal pol ure, da se je prizor odvil med prometno konico. Takšne daljše goriščne razdalje so fantastične za iskanje prizorov v prizorih in tistih posebnih trenutkov v velikem mestu. Kompresija posnetka pokaže tudi velikost nekega kraja.”

“Še ena prednost pri fotografiranju sončnega zahoda so odlična elektronska iskala (EVF) na Sonyjevih fotoaparatih," nadaljuje. "Rad fotografiram v ročnem načinu osvetlitve. Ker mi iskalo EVF povratne informacije posreduje v živo, lahko natančno vidim, kakšna bo osvetlitev. Poleg tega lahko pri fotografiranju z datotekami RAW fotoaparata Alpha, ki so polne dinamičnega razpona, poskrbim tudi za popolno ravnovesje podrobnosti v svetlih in senčnih predelih.”

“Tako kot pri večini uličnih fotografij moram tudi pri mnogih svojih posnetkih sončnega zahoda ujeti gibanje," pravi Thomas, "zato se pri fotografiranju zanašam tudi na samodejno ostrenje v Sonyjevih fotoaparatih, s katerim lahko dobro izostrim objekt. Zaradi izredno visoke občutljivosti ISO lahko te figure zamrznem v gibanju. Ljudje večinoma ne stojijo na mestu, pa tudi jaz ne, zato mora biti hitrost zaklopa tudi v soju sončnega zahoda visoka. Če ju uporabljamo skupaj, je skoraj nemogoče dobiti zamegljen posnetek.”

Poleg vsega načrtovanja in tehnologije, ki je potrebna za odlične posnetke, je lepo slišati, da ima fotografiranje sončnih zahodov na Thomasa še vedno globok osebni vpliv. "Morda je moj najljubši prizor sončnega zahoda ta, na katerem kolesar odpelje v svetlobo," pravi. "Posnet je bil med prvim zaprtjem v Berlinu, v času, ko sem izgubil ves navdih in tudi veliko svojega dela. Nisem se mogel iztrgati iz tega kroga.”

“Nekega večera, ko sem bil na večerji," se nasmehne, "sem videl sončni zahod, ki se je pojavil na obzorju. Nekaj v meni se je spet odzvalo na to svetlobo, zato sem vzel svoj fotoaparat Alpha 7R IV. Nato je nenadoma v kader s strani pripeljal fant na kolesu in za trenutek sem se počutil, kot sem se počutil v svojih mladih letih. Po tem sem spet začel pogosteje hoditi ven. In čez nekaj tednov sem se spet počutil kot fotograf.”