Fotografije Garyja Williamsona so s svojimi osupljivimi, visokokontrastnimi enobarvnimi uličnimi prizori, impresivnimi ospredji in skrivnostnimi silhuetami izjemno močne – še toliko bolj, ko izveste, da je registriran kot slep.

A morda to ne bi smelo biti presenetljivo, saj so, kot razkriva Gary, številne tehnike, ki jih uporablja za premagovanje izgube vida v vsakdanjem življenju, enake tistim, ki so vodilne k uspešni fotografiji. Neizogibno pa je prvo vprašanje »kako«? Kako lahko nekdo dela v vizualnem mediju brez koristi tega, kar bi večina imenovala poln vid?

»Seveda me to pogosto sprašujejo,« začne Gary, »in razumem zmedo, vendar se vprašanje nanaša neposredno na eno od mojih misij v fotografiji. Ljudje mislijo, da slepota pomeni, da ne vidimo ničesar, toda človeški vid ima več stopenj. To je ogromen spekter in čeprav je moj vid zamegljen do te mere, da je prepoznavanje nekaterih stvari skoraj nemogoče, še vedno obstajajo stvari, ki jih lahko vidim, in načini, kako lahko posnamem svet okoli sebe. Moj edinstven način gledanja je povečal mojo ustvarjalnost in na ta način želim svojo 'invalidnost' preoblikovati v 'drugačno sposobnost'.«

»Zame je kontrast ključnega pomena,« pojasnjuje, »in več kot ga je, bolje lahko vidim. Na primer, morda bom lažje hodil po stopnicah kot po njih, če je svetloba na pravem mestu. Sence in svetli deli mi pomagajo oceniti globino in višino. In čeprav ob gledanju v sonce ne vidim skoraj ničesar, je v primeru, ko mu obrnem hrbet, veliko bolje. Moj vid je odvisen od svetlobe in sence, zato te sestavine iščem tudi na zaslonu fotoaparata, da bi bile moje slike uspešne.« Gary fotografira pretežno pod širokim kotom, »ker se moja raven vida hitro poslabša s povečano razdaljo,« pravi. »Elemente v ospredju vidim bolje kot tiste daleč, kar pomeni, da me zanima, kaj je okoli mojih nog. Pogosto ustvarjam slike od tam, kar je seveda še ena močna kompozicijska tehnika v fotografiji. Ne bo me navdihnilo oddaljeno drevo, ker ga verjetno sploh ne vidim! Toda ceste, robniki, stopnice ali vzorci ...«»... te uvodne linije in okvirji so tisto, kar iščem,« nadaljuje Gary. »Nato v daljavi poiščem nekaj kontrasta, na primer svetlo nebo, vrata ali konec tunela, in če gre za ulično fotografijo, počakam, da skozi to preide figura. Drugič se bom postavil na enak način, vendar bom naredil avtoportret ali nekoga prosil, da pozira na pravem mestu.«

Pri drugih vrstah slik se Gary pri izbiri priložnosti zanaša na svoj sluh. »Ker so moji drugi čuti postali veliko pomembnejši v mojem vsakdanjem življenju, sem ugotovil, da mi to pomaga tudi pri fotografiji,« pojasnjuje. »Na primer, ljudje s popolnim vidom pogosto ugotovijo, da njihov vid prevladuje nad drugimi čutili, sam pa pogosto slišim priložnost, namesto da bi jo videl, kot glasbenik, ki igra na ulici, ali nekdo, ki se pogovarja po telefonu, kar nudi možnost za dober posnetek. In ko bom blizu, bom spet iskal kontrast.«

Prilagodljivost in pogum sta že dolgo del Garyjeve zgodbe. Med potovanjem po Evropi v 1990-ih se je skoraj čez noč pojavilo dedno stanje vidnega živca, kar je pomenilo, da je moral najti pot domov iz Gibraltarja, ne da bi videl ali prebral zemljevid. Toda stiska je bila formativna. »Moja pripoved je vedno bila, da ne gledam na to, kar je izgubljeno, ampak na to, kar je mogoče,« pravi. »Nikoli se nisem zadrževal pri izgubi vida in vedno sem razmišljal o tem, kako se prisiliti, da dosežem nekaj, kar je v moji moči. Ali se s tem ukvarjaš ali ne, toda razmišljanje o tem te lahko samo potre. In pomislil sem, da če v teh okoliščinah opravim to potovanje pri 18 letih, lahko naredim karkoli.« Medtem ko je študiral filmsko fotografijo na umetniški fakulteti, preden je izgubil vid, je Gary spet dobil navdih za fotografiranje šele, ko so digitalni fotoaparati postali bolj spretni pri pomoči slabovidnim uporabnikom. »Takrat me je fasciniralo, kako lahko ena sama sličica pripoveduje zgodbo, vzbudi čustva ali postavi vprašanje v gledalčev um,« se spominja, »vendar uporaba filmskih kamer zame po tem, ko se je pojavilo moje stanje, ni bila več možna, zato sem namesto tega uporabil pastelne barve in oglje za prikaz sveta, kot sem ga videl. Iz slednjega izvira tudi ideja o delu v črno-beli tehniki in zakaj me to še vedno privlači.«

Fotoaparati iz najnovejše linije Sony Alpha so zasnovani z mislijo na prilagoditve in kot del Sonyjevega prispevka k svetovnemu dnevu vida Gary uporablja fotoaparat Sony Alpha 7C II skupaj z objektivi FE 16-25 mm f/2.8 G, FE 24-50 mm f/2.8 G in FE 20-70 mm f/4 G. Fotoaparat vključuje številne pripomočke za dostopnost za slabovidne fotografe in običajne funkcije, ki postanejo še pomembnejše v primeru okvare vida.

»Najbolj presenetljiva stvar zame je bila učinkovitost funkcije bralnika zaslona fotoaparata Alpha 7C II,« poroča Gary. »Nikoli prej nisem delal s tem fotoaparatom, vendar je bralnik pomenil, da sem se z njim spoprijateljil v enem dnevu. Navajen sem uporabljati glasovne funkcije na pripomočkih, kot je tablični računalnik ali telefon, in tako kot pri uporabi drugih čutov na ulici vam to pomaga ustvariti sliko delovanja fotoaparata v mislih.« »Omogoča vse, od poročanja o osnovnih nastavitvah – hitrosti zaklopa, zaslonki, ISO, načinu ostrenja itd. – do nastavitve določenih funkcij, kot je intervalometer, ki ga uporabljam za avtoportrete. To je briljantno s tehničnega vidika, vendar pozitivno vpliva tudi na mojo izkušnjo fotografiranja. Govoreči fotoaparat mimoidočim jasno pove, da sem slaboviden, če pa uporabljam 20-kratno povečavo z obrazom, pritisnjenim na zaslon, lahko to pritegne neželeno pozornost. Nekdo me je nekoč vprašal, zakaj voham fotoaparat! Bralnik me naredi manj zaskrbljenega zaradi interakcij na območjih z gnečo.«

Gary je pohvalil tudi postavitev in rokovanje fotoaparata Alpha 7C II. »Lahko ga uporabljam z eno roko, kar je prednost, številčnice in vhodi pa so prav tako zelo dobro zasnovani. Fotografi s popolnim vidom imajo koristi od tega, da z dotikom prepoznajo en gumb – kar pomeni, da jim ni treba odvračati pozornosti od iskala – zame pa je to še toliko pomembnejše. Tudi številčnice, ki ustvarjajo trden klik, pomagajo, tako da veste, da ste jih potisnili dovolj daleč.« Garyju je bilo všeč tudi samodejno ostrenje fotoaparata Alpha 7C II. »To je nekaj, na kar se lahko resnično zaneseš, da bo omogočeno osredotočenje in najboljše ostrenje,« pravi, »sledenje na dotik pa je zame še posebej koristno. Z zadostnim kontrastom lahko opazim figuro na zaslonu, se je dotaknem in vem, da ji bo fotoaparat med snemanjem popolnoma sledil.«