Globoko v neokrnjeni finski divjini se vsak dan dogaja nekaj osupljivega. Iz skritih opazovalnic v gozdu se obiskovalci iz oči v oči srečajo z evrazijskimi volkovi in rjavimi medvedi. Na tej razdalji, skoraj dovolj blizu, da bi se jih bilo mogoče dotakniti, vsakogar preplavi navdušenje.

Fotograf divjih živali in naravovarstvenik Magnus Lundgren ta občutek zelo dobro pozna. »Biti tam, z medvedi in volkovi, je nekaj neverjetnega,« se spominja. »Še posebej zato, ker se kraj zdi tako domač. Ti plenilci so tako blizu, da začutiš globoko povezanost z naravo, ta občutek pa so mnogi že izgubili ali pozabili. To je opomnik na tvojo evropsko dediščino. To so naši lev in leopardi, ki si zaslužijo spoštovanje in občudovanje.« To izkušnjo, in številne druge podobne dogodivščine, si z Magnusom deli njegov dolgoletni sodelavec Staffan Widstrand, ki je prav tako strokovnjak za fotografijo narave z več kot 35 leti izkušenj. Skupaj sta si zadala nalogo spremeniti mnenja ljudi in tako zaščititi evropske zveri. »O tem ljudje običajno ne razmišljajo,« doda Staffan, »a poleg skupne kulturne dediščine, s katero se srečujemo vsak dan, kot so arhitektura, glasba, jezik, obstaja tudi naravna dediščina. To so spomladanski zvoki ptic, vonj gozda ali spreminjanje barve listja. Pomislite, kaj občutite, ko zagledate veverico, kunca ali srno. Ko pa ste v bližini plenilcev, je ta občutek še intenzivnejši.«

Po številnih skupnih projektih, kot sta bila »Divja čudesa Evrope« in »Divja čudesa Kitajske«, se Magnus Lundgren in Staffan Widstrand zdaj lotevata novega projekta z naslovom »Življenje drug ob drugem«. Medtem ko sta prejšnja projekta želela ljudem približati naravno dediščino in okrepiti njihovo razumevanje ter povezanost z naravo, gre novi projekt korak dlje in prikazuje uspešne zgodbe skupnosti, ki sobivajo z velikimi plenilci. »Projekta 'Divja čudesa' sta bila osredotočena na izobraževanje in povezovanje,« pojasnjuje Staffan. »Med njima sva ugotovila, da naju druži ista strast in predanost. Pri izvedbi sva vključila številne druge fotografe in izkoristila čustveno moč fotografije za spodbujanje sprememb. Prave fotografije lahko ljudem odprejo oči in jim pokažejo, da lahko neverjetne živali najdejo kar v svoji državi. In ko enkrat začutiš divjino, je bolj verjetno, da jo boš tudi spoštoval in ohranjal.« Novi projekt 'Življenje drug ob drugem' je zasnovan tako, da poziva nosilce odločanja v EU, da ohranijo ali še okrepijo status »strogo zaščitene vrste« za velike evropske zveri, in jih spodbuja k politiki, ki je bolj naklonjena divjim živalim. »Poudarek je na iskanju skupnih rešitev in možnosti za sobivanje,« pojasnjuje Magnus. »Projekt bo predstavil uspešne primere sobivanja, s katerimi bomo podprli vodilne evropske naravovarstvene organizacije v njihovih prizadevanjih za zaščito naših velikih zveri.«

Dejstvo je, da se kljub letom uspešnega ponovnega naseljevanja in varovanja prihodnost velikih plenilcev v Evropi slabša. Stopnja zaščite volkov se je že znižala, naslednji pa bi lahko bili medvedi in risi. Vendar Staffan in Magnus verjameta, da lahko pozitivna podoba sobivanja osvoji srca in misli ljudi ter obrne ta negativen trend. »Ugotavljava, da je večina poročanja usmerjena v težave namesto v rešitve in priložnosti,« pravi Staffan. »Mi želiva predstaviti drugačne pripovedi. Zakaj so ti plenilci pozitivni za nas? Kako uravnavajo in izboljšujejo ekosistem? Katere rešitve dejansko delujejo pri sobivanju z njimi?« »V resnici gre za izobraževanje,« nadaljuje Magnus. »Deliti moramo učinkovite prakse sobivanja. Na Švedskem smo kot narod že skoraj pozabili, kako je živeti z volkovi. Včasih smo jih iztrebili, zdaj se vračajo, in ljudje še ne vedo, kako z njimi sobivati: kako zmanjšati konflikte s pomočjo uporabe primernih pasem pastirskih psov, ustrezne tehnologije ograd, državnih podpor, prilagajanja tehnik paše ...«

Ena od koristi je tudi opazovanje divjih živali. »Eden najlepših vidikov obiskovanja medvedov in volkov na Finskem je bil prav stik z uspešnim turizmom na področju divjih živali v Evropi,« pravi Magnus. »Takoj ste lahko priča pozitivnemu vplivu, ki ga ima prisotnost teh zveri, saj s seboj prinaša prihodke in zaposlitvene priložnosti. Ljudje prihajajo z vseh koncev Evrope.« »Na številnih koncih sveta opažamo enako zgodbo,« nadaljuje Staffan. »Naj gre za leve, slone in gorile ali pa medvede, rise in volkove tukaj v Evropi: ikonične divje živali postajajo dragocenost za lokalna gospodarstva. Podeželje se prazni, eden od razlogov je pomanjkanje priložnosti. Divje živali pa lahko zagotovijo delovna mesta – za vodnike, voznike, oskrbnike – če le prepoznamo njihovo vrednost.« Projekt vključuje dokumentarno delo, snemanje filmov, pisanje in fotografijo divjih živali, kar Staffan pojasni na naslednji način: »Rekel bi, da gre za klasično reportažno delo v naravnem okolju. Potrebujemo čustvene in estetske posnetke živali, a tudi zgodbe, ki jih podpirajo, da lahko povemo resnično zgodbo o sobivanju.«

»In človeška plat je skoraj še pomembnejša,« doda Magnus, »saj so rešitve prav tam. Vse od organizatorjev potovanj in naravovarstvenikov ter infrastrukture, ki jo vzpostavljajo do načinov, kako ljudje doživljajo ta srečanja, so poti, ki vodijo k skupnemu cilju.« Seveda pa je pomembno tudi njuno medsebojno sodelovanje. »Zame je ena plus ena pet!« se zasmeji Staffan. »To doda poseben pečat fotografijam, poleg tega pa sodelovanje pomeni, da lažje izvajava intervjuje, snemava drug drugega, sestavljava predloge, upravljava družbena omrežja ... Običajno vsak od naju fotografira sam, a v poletnih mesecih na skrajnem severu, ko ni prave noči, je res dobro imeti partnerja. Medtem ko eden opazuje, lahko drugi spi!« Fotografirata s Sonyjevo opremo Alpha, pri kateri sta opazila številne prednosti. »Ker gre za multimedijski projekt, je velika prednost, da lahko na istem fotoaparatu in z istimi objektivi brez težav preklapljava med fotografijo in videom,« pravi Magnus. »Seveda pa tudi samodejno ostrenje s sledenjem objektu in oči ter hitrost fotografiranja zagotavljata višjo stopnjo uspešnosti, ne glede na to, ali je objekt volk v gozdu ali pa kmet, ki postavlja ograjo.«

»Ena največjih prednosti zame so zagotovo tihi načini delovanja pri fotoaparatih, kot je Sony Alpha 1,« pravi Staffan. »Ne vem več, kolikokrat sem z zvokom zaklopa prestrašil živali ali ptice … ali koliko priložnosti sem zato izgubil. Enkrat sem na Kitajskem fotografiral snežnega leoparda. Naredil sem en sam posnetek, slišal me je in izginil! Če bi imel Alpha 1 II, bi lahko snemal tako fotografije kot video, ne da bi me opazil.« Oba pohvalita tudi Sonyjevo linijo teleobjektivov, ki so posebej primerni za fotografiranje divjih živali. »Delava z objektivi, kot sta FE 400 mm f/2.8 GM OSS in FE 600 mm f/4 GM OSS, in lahko rečem, da so vsaj tako ostri kot tisti, ki sva jih uporabljala prej, a občutno lažji,« nadaljuje Staffan. »In tudi nekaj sto gramov manj lahko pomeni bolj ostre posnetke, če več ur držiš dolg objektiv v roki.« Na koncu se strinjata, da je za projekt Življenje drug ob drugem ključnega pomena zmožnost fotografije, da spreminja miselnosti in se bori proti predsodkom. »Mehke vrednote in odnosi so izjemno pomembni,« poudarja Magnus, »in vemo, da lahko ob pravi spodbudi večina ljudi postane ponosna na svoje ikonične plenilce.«

»V resnici gre bolj za upravljanje ljudi kot pa za upravljanje divjih živali,« zaključi Staffan. »Želiva, da bi ljudje vzljubili svojo naravno dediščino. Popolne rešitve ni, obstaja pa pot do izboljšav. Samo videti jo moraš, da dojameš, da obstaja.«