Fotograf divjih živali in filmski ustvarjalec Chris Schmid se že 12 let ukvarja z enim od največjih paradoksov ohranjanja prostoživečih živali: da bil lažje rešili in zaščitili eno zadnjih nedotaknjenih divjin na Zemlji, jo morate približati ljudem.

»Pomembno je deliti lepoto tega kraja,« pravi švicarski fotograf. »Ljudje morajo resnično razumeti, kako pomembni so levi in gepardi, in si želeti zaščititi ta kraj.« To je zapleteno vprašanje, ki ga Chris zadnje desetletje dokumentira s fotografijami in filmi. »Če želite zaščititi ta kraj,« pravi Chris, »morate v lokalni skupnosti imeti ljudi, ki bodo opravljali to delo. Od ljudi ne morete zahtevati, da zaščitijo divje živali, če nimajo hrane in denarja. Ko se turisti odpravijo v Afriko in bivajo v koči, lokalnim skupnostim zagotovijo delovna mesta in predstavljajo še večjo spodbudo za zaščito te čudovite dežele. Seveda pa zaščita pomeni tudi skrbno upravljanje turizma – izogibanje prekomernemu turizmu in izvrševanje strogih vladnih predpisov v parkih. Ravnovesje, ki vlada med ohranjanjem narave, turizmom ter blaginjo divjih živali in lokalnih skupnosti je zelo občutljivo.«

»Na primer, še ne tako dolgo nazaj,« nadaljuje Chris, »so Masaji ubijali leve. Lov in ubijanje leva je bil ritual, s katerim je fant dokazal, da postaja moški. Vendar pa so zdaj to tradicijo prekinili. Razumejo, da je lev pomembnejši od trofeje. Zdaj ščitijo leve in njihov dom.«

Chris prihaja iz Evrope, kjer je krajina vedno bolj udomačena, kar je še bolj podžgalo njegovo strast in željo po spremembah z ustvarjanjem posnetkov ohranjanja narave. »Poglejte Evropo, tam nimamo več ničesar. Imamo veliko denarja in vse, kar si želimo, vendar je vse težje najti pravo divjino. Želim si biti del skupine, ki si prizadeva, da bodo tudi prihodnje generacije še vedno imele kraj, kjer se bodo lahko počutile eno z naravo.« Pri svojem delu z organizacijo Nomad Trust v Tanzaniji in Bocvansko fundacijo Natural Selection se Chris zanaša na svoj fotoaparat in objektive Sony Alpha, ki mu omogočajo svobodno fotografiranje in snemanje živali, naravovarstvenikov in skupnosti ter nudenje podpore dobrodelnim organizacijam pri njihovem delu.

»Običajen dan vključuje prebujanje pred sončnim vzhodom, in sicer ob štirih zjutraj. Imamo dovoljenja, ki nam posebej omogočajo vstop in snemanje v rezervatu, kar je še dodaten način za ponovno vlaganje denarja neposredno nazaj v rezervat in lokalno skupnost. Običajno sledimo posamezni živali, da bi predstavili njeno zgodbo, zato se vrnemo tja, kjer smo jo nazadnje videli, in ji sledimo. Iščemo odtise ali druge znake njene prisotnosti. Cilj je, da jo najdemo pred sončnim vzhodom, da bi imeli najboljšo svetlobo za fotografiranje in snemanje. Poleg tega se lahko pri fotografiranju levov temperatura zelo hitro dvigne. Pogosto je ob 9. zjutraj že tako vroče, da levi samo še ležijo,« se smeji Chris. »Gepardi pa so drugačni – skoraj ves dan so v gibanju, vendar pa se še vedno izogibajo visokim opoldanskim temperaturam.«

Medčloveški odnosi so prav tako pomembni kot divje živali, ki jih fotografira Chris, in zadnjih 10 let je sodeloval z istimi lokalnimi vodniki. »Tako je delo veliko lažje,« pojasnjuje. »Poznamo se in se razumemo.«

Organizacija Nomad Trust na območju kraterja Ngorongoro v Tanzaniji sodeluje z lokalnimi Masaji in pomaga pri spremljanju levov. »Nekateri levi radi prežijo na lokalno živino, zato so z leti tem živalim namestili ovratnico. Če se ti levi preveč približajo lokalni živini, bodo Masaji ali lokalni kmetje na telefon prejeli sporočilo in svojo živino umaknili v bomo – varno mesto, kjer je živina zaščitena pred levi. Pri takšnem načinu dela z levi lokalne skupnosti razumejo, da je mogoče živeti poleg levov, ne da bi jih ubijali. S takšnim sledenjem je mogoče zaščititi tako živino kot leve in ljudi. To je nekaj povsem drugačnega od tega, kako počnemo v Evropi. Na primer, v Švici imamo volkove in takoj, ko začnejo napadati živino, jih ubijemo. Zato ni presenetljivo, da imajo na območju kraterja Ngorongoro več levov kot imamo zdaj mi volkov.«

Za zajemanje neverjetnih posnetkov afriških divjih živali in ljudi, ki jih pomagajo varovati, se Chris zanaša na fotoaparate in objektive Sony Alpha. »Za fotografiranje uporabljam predvsem fotoaparat Sony Alpha 1 II, za snemanje pa Sony Alpha 7S III, FX6 in Burano. Razlog za uporabo teh fotoaparatov je neverjeten dinamični razpon in zmogljivost občutljivosti ISO. Vem, da lahko ves čas premikam meje, ko fotografiram pred sončnim vzhodom ali snemam pozno v dnevu.«

Chris ne beži od dejstva, da je narava, kot jo opisuje, divja. »Včasih ljudje mislijo, da je kot živalski vrt, vendar je divja in to je treba nujno razumeti. Divje živali so del našega ekosistema. Če ne bo dovolj plenilcev, bo število rastlinojedih živali eksplodiralo, kar ogroža travnike, saj se živali ne bodo nenehno premikale, da bi se izognile plenilcem.«

Prav tako Chris ne sme pozabiti na čustva publike. Ustvarjalno uporablja orodja, da omehča kruto resničnost ekosistema. »Težko je najti pravo ravnovesje med nazornimi prizori in ljudmi, ki jih nočejo videti. Rad fotografiram objekte z osvetlitvijo iz ozadja, kar mi omogoča visok dinamični razpon senzorja fotoaparata Alpha 1 II. Fotografiranje z osvetlitvijo iz ozadja pomeni, da gledalec vidi manj podrobnosti; Npr. vidijo samo obris hijene, ki žre svoj plen. Ljudem želim pokazati resničnost divjine – to ni svet iz risanke. Prav tako pa ne želim še napihovati negativne mite o določenih živalih, v katere verjamejo nekateri. To naredim tako, da ustvarjam fotografije, ki pripovedujejo celotno zgodbo, prikazujejo živali med igro in družinske vezi med njimi. In seveda mladiče – ljudje naravnost obožujejo mladiče!«

Chris s svojimi fotoaparati uporablja različne objektive, vendar ima kot vsak fotograf svoje najljubše, vključno z lahkim objektivom FE 100-400mm f/4.5-5.6 GM OSS, vsestranskim FE 70-200mm f/2.8 GM OSS II in FE 300mm f/2.8 GM OSS.

Podpora družbe Sony pa se ne konča pri Chrisovem kompletu fotografske opreme, saj znamka pogosto zagotavlja neposredno pomoč. »Organizacija Nomad Trust je z lokalnimi čuvaji,« se spominja Chris, »sodelovala pri projektu o mesojedcih, v okviru katerega so skušali identificirati divje pse in leve na določenem območju. Vendar pa so uporabljali kar fotoaparate na svojih pametnih telefonih, s katerimi je bilo težko razločiti med dvema živalima. Na družbo Sony sem se obrnil z vprašanjem, če bi lahko pomagali, in priskrbeli so tri fotoaparate Cyber-shot™ RX10, ki imajo odlične objektive z zoomom. Pri projektu so bili v veliko pomoč pri spremljanju, identifikaciji in zaščiti divjih psov in velikih mačk. To je tako preprosto, toda pomoč tem skupnostim z zagotavljanjem ustreznih orodij je lahko odločilna.«