V čadskem nacionalnem parku Zakouma se vojaško transportno letalo C-130 spušča proti razbrazdani pristajalni stezi v odmaknjenem goščavju. Na krovu je pet ogroženih črnih nosorogov, ki jih bodo vrnili v naravno okolje. Po letih načrtovanja je končno napočil trenutek, za katerega živijo fotografi, kot je Marcus Westberg.

Širši ekosistem nacionalnega parka Zakouma, ki se razprostira na skoraj 28.500 kvadratnih kilometrih, je eden od zadnjih preostalih centralnoafriških savanskih habitatov, kjer domuje neverjetna pestrost biotske raznovrstnosti, vključno z velikimi sesalci, kot so sloni, levi, bivoli in žirafe. Več kot 40 let pa je manjkala ena od ključnih živali: črni nosorogi. Zaradi množičnega divjega lova v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je izginila celotna populacija. Njihova vrnitev v naravno okolje je razlog, da se je Marcus znašel v tem oddaljenem kotičku sveta.

»Vrnitev nosoroga v Čad je resnično neverjetna zgodba o uspehu,« pojasni Marcus, »in to ne le za nosoroge. To se nikoli ne bi moglo zgoditi, če ne bi Zakouma postala zatočišče za divje živali. Do leta 2010, ko je sem prišla neprofitna naravovarstvena organizacija African Parks, je nacionalni park zaradi lovcev na slonovino izgubil 90 % od 4000 tam živečih slonov. Zdaj se število divjih živali znova povečuje, divji lov na slone je večinoma odpravljen, in dogovorjeno je bilo, da je napočil pravi čas za naselitev populacije črnih nosorogov, sposobne za preživetje.«

Marcus, ki ga je organizacija African Parks najela, da bi dokumentiral različna zaščitena območja pod njenim okriljem, je bil v državi že nekaj tednov pred prihodom nosorogov. »Čeprav je bil glavni posnetek trenutek izpustitve,« pravi, »ta zgodba skriva še veliko več in ogromno stvari je bilo vredno ujeti – od gradnje ograd, v katerih so nosorogi preživeli prvih nekaj tednov, raztovarjanja zabojnikov, obiska dostojanstvenikov, do podpornih ekip nacionalnega parka in potovanja od vasi do vasi, da bi lokalne skupnosti pripravili na prisotnost nosorogov na tem območju. Takšne fotografije se nato uporabljajo v sporočilih za javnost, letnih poročilih in novicah na družabnih omrežjih, zato je pomembno, da pripovedujejo celotno zgodbo.«

Po Marcusovem opisu naloge je jasno, da sta na tem posebnem področju psihična in fizična vzdržljivost enako pomembni kot tehnične veščine. »Pri pobudah, kot je ta, zlasti če vključujejo potovanje na dolge razdalje in prečkanje državnih meja, velja, da se stvari redko odvijajo po načrtu,« nadaljuje. »Biti moraš prilagodljiv in ostati zbran. Tokrat se je zaradi zamud zgodilo, da sem moral namesto ob svitu pri zmernih temperaturah in v čudoviti, topli svetlobi fotografirati opoldne, ko je bilo vroče kot v peči. Kot pri kateri koli drugi vrsti fotoreportažnega dela v resnici ne moreš sam izbirati pogojev: če se stvari začnejo dogajati opoldne, se moraš znajti v vročini in močni svetlobi.«

Zdaj pa k velikemu trenutku. Po 36-urnem transportu in več kot 4400 kilometrih s postanki v Zambiji in Burundiju so bili nosorogi – ki niti v najboljših okoliščinah niso ravno znani po mirnem temperamentu – razumljivo v stresu; bili so dezorientirani, lačni in žejni. »Seveda je dobro počutje nosorogov pomembnejše od fotografiranja,« pripomni Marcus, »in iz precej očitnih razlogov ob izpustitvi nosorogov ne sme nihče biti znotraj ograd. Po drugi strani pa fotografiranje izza nepremične lesene pregrade ni bilo ravno idealno.«

In kakšna je bila njegova rešitev? »Vsaka ograda je imela betonski jašek za vodo, vdelan v tla pod pregrado, ki je segal približno 20 cm na vsako stran. Ker gladina vode ni segala čisto do spodnjega dela ograje, je bilo dovolj prostora za par rok in fotoaparat,« pojasni. »Čeprav nosorogi ne vidijo dobro, pa dobro zaznavajo gibanje, zato je bil dogovor s pristojnim veterinarjem, da se lahko premaknem ali premestim fotoaparat šele, ko bodo nosorogi obrnjeni stran od mene, da jih ne bi prestrašil. Kar je delovalo vsaj do takrat, ko se je eden od njih odločil, da bo prišel pit, in je fotoaparat skoraj prevrnil v vodo.«

Na koncu je bila šele zadnja od samic dovolj mirna, da se je veterinarju zdelo varno poskusiti, Marcus pa je imel tako na voljo en sam poskus, da ujame nosoroga med izpustitvijo. »Odkrito povedano nisem prepričan, da bi mi uspelo to ujeti brez fotoaparata Sony Alpha 1,« se spominja Marcus. »Preklopni zaslon, samodejno ostrenje oči, možnost neprekinjenega fotografiranja s funkcijo zaporednih posnetkov … Raje ne pomislim, kako bi bilo, če bi imel manj napreden fotoaparat.«

Verjetno najpomembnejše od vsega pa je, da lahko fotoaparati Sony delujejo v popolni tišini. »To je res revolucionarno. Hrupna zaklopka bi nosoroge zagotovo preplašila. Spomnim se, kako sem črne nosoroge peš zasledoval pred nekaj leti. Iskal sem jih več ur in goščavje je bilo dovolj gosto, da sem se jim lahko kar precej približal. Vendar jih je zaklopka takoj splašila. Preden so mi izginili izpred oči, mi je uspelo narediti samo tri fotografije.«

Za naravovarstvene fotoreporterje, kakršen je Marcus, sta pomembna dejavnika tudi velikost in teža. »Pri delu uporabljam tri fotoaparate Sony Alpha 1, in ker menjava objektivov med fotografiranjem običajno ne pride v poštev, imam kar vse tri pri sebi. Pri selitvi nosorogov sem večinoma uporabljal objektive FE 12-24mm f/2.8 GM, FE 24-70mm f/2.8 GM II in FE 70-200mm f/2.8 GM OSS II,« omeni. »Na splošno potrebujem opremo, ki me ne obteži bolj, kot je to nujno potrebno, zlasti če želim brez težav nositi vse tri fotoaparate naenkrat, ko se brez pomočnika gibljem v vročini pri 40 ºC – povrhu vsega pa imam v nahrbtniku še dron in nekaj objektivov z nespremenljivo goriščno razdaljo. Za fotografiranje divjih živali na terenu pa je treba dodati še par velikih teleobjektivov.«

Ko ujameš trenutke, kot je ta, seveda ne gre le za zadovoljstvo po koncu zahtevnega fotografiranja, ko narediš posnetke, ki pustijo močan vtis. Pomembno je, za kaj se te fotografije uporabijo. »Impresivno je zagotovo ključna beseda,« pripomni Marcus, ko ga povprašamo, kako dojema vlogo fotografije pri spodbujanju pozitivnih sprememb. »Glejte, fotografiji ne bi smeli pripisovati prevelikega pomena. Pri tej selitvi sem bil del ogromnega ekipnega napora. Vendar so take pobude odvisne od darežljivosti donatorjev, v svetu zbiranja sredstev pa ima slikovno gradivo pomembno vlogo. Privabiti moramo pozornost ljudi.«

Kot pravi Marcus, lahko izpostavljanje takih pobud močno vpliva tudi na lokalne odnose. »Države, kot je Čad, ne dobijo veliko pozitivne medijske pozornosti, zato je pomembno promovirati take zgodbe o uspehu, če se že pojavijo. To krepi ponos in podporo med lokalnim prebivalstvom, kar je ključno, saj nacionalni parki teh živali ne morejo zaščititi sami. Skupnosti so nujno potrebne za zagotavljanje varnosti. Poleg tega je to navsezadnje njihov dom in njihova zgodba. Vsekakor si želiš občutek vključenosti in pripadnosti na lokalni ravni. Vendar večina ljudi, ki živijo v okolici nacionalnega parka, nikoli ne bo videla teh nosorogov – te živali so plašne, nacionalni park je velik, goščavje pa gosto –, zato je lepo imeti tako gradivo, da jim ga lahko pokažeš.«

To velja tudi širše. »Glede na razmere v svetu mislim, da smo vsi željni dobrih novic,« razmišlja Marcus. »In fotografi, kot sem jaz, imamo veliko srečo, da lahko prispevamo, izpostavimo trud ljudi, ki si prizadevajo za boljši svet. V tistem bežnem trenutku, ko se odvija nekaj, kar je vredno pokazati svetu, pa si zares ne želiš, da bi moral zapravljati čas z neubogljivo opremo ali da bi te moralo skrbeti, ali bo oprema fotoaparata kos temu, kar želiš ujeti.«