Obala okoli skalnatih sten Bempton Cliffs, ki se razteza severno od polotoka Flamborough Head proti mestu Filey, je ena najbolj spektakularnih obal v Združenem kraljestvu. Je tudi dom rastoče populacije morskih ptic. Ker pa so strme apnenčaste skalne stene ponekod tudi višje od 100 m, kombinacija severnega morskega vetra in vrtoglavice pomeni, da dovolj mirno držanje fotoaparata, da bi lahko posneli ptice, ni najbolj preprosto.

Izkušeni fotograf divjih živali Drew Webb ve vse o spopadanju s tresenjem fotoaparata. Že leta obiskuje te pečine in druge koščke divjine po Združenem kraljestvu ter s čudovito jasnostjo fotografira njihove prebivalce. Toda tresenje, s katerim se spopada Drew, ni le posledica okolja in ni samo običana težava, s katero se srečuje večina ljudi ob držanju dolgega objektiva. »Imam benigni esencialni tremor, ki so mi ga diagnosticirali pri starosti približno 10 let,« začne. »Povzroča nehoteno tresenje mojih rok in dlani, zaradi česar seveda zelo težko držim fotoaparat dovolj mirno, da bi lahko ustvaril oster posnetek.« Drew se je začel zanimati za fotografiranje in divje živali med izleti na Škotsko, kjer je videl ribje orle in s starim dedkovim fotoaparatom Kodak Retinetteposnel fotografiral skozi okno avtomobila, vendar je trajalo nekaj časa, da se je to razvilo v strast. »Kot si lahko predstavljate, to ni najboljši fotoaparat za fotografiranje oddaljenih ptic roparic in čeprav sem ga rad uporabljal, si nikoli nisem mislil, da se je s fotografijo mogoče ukvarjati poklicno. Opravljal sem izpite za pridobitev zaključnega spričevala, vendar sem se pri njih slabo odrezal, prenehal s šolanjem in zares nisem vedel, kaj bi počel.«

»Vzel sem si leto dni premora, nato pa opravil izobraževanje na področju medijev, pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo, nazadnje pa še diplomiral s področja fotografije. V tistem obdobju sem prvič opazil, kako moj tremor vpliva na fotografiranje. Opravljali smo vajo, da bi videli, kako počasi lahko ročno fotografiramo, in s 50-milimetrskim objektivom sem dosegel hitrost zaklopa 1/125 sekunde. Na ta rezultat sem bil ponosen, toda naslednji dan sem opazil, da so vsi ostali dosegli hitrost zaklopa 1/50 sekunde ali celo manj.« Ta vaja ponazarja ‚pravilo vzajemnosti‘, preprosto enačbo, ki pravi, da če želite preprečiti zamegljenost zaradi gibanja, mora biti vaša hitrost zaklopa vsaj obratna vrednosti uporabljene goriščne razdalje. Na primer, če fotografirate pri goriščni razdalji 50 mm, bi morala biti hitrost zaklopa vsaj okoli 1/50 s. Nato pa je nekdo opazil njegov tremor v trgovini s fotoaparati, v kateri je bil zaposlen. »Za stranko sem pakiral škatlo in izkazalo se je, da je bila po poklicu zdravnik. Vprašal me je, koliko časa se že zdravim od odvisnosti! Mislil je, da je moj tremor posledica nenadnega prenehanja uživanja drog ali alkohola, in takrat sem kot odrasla oseba prvič razumel, kako si lahko drugi razlagajo mojo težavo.« Drew pa je tudi opazil, da so številne njegove telefoto slike zamegljene, in takrat je začel počasi popolnoma sprejemati svojo bolezen.

»Stvar je bila v tem,« nadaljuje, »da mi je do tiste točke kljub dokazom uspevalo psihološko prepričevati samega sebe, da se pri meni tremor ne pojavlja, ali pa sem se izogibal situacijam, v katerih bi mi tremor lahko povzročal težave. Tako sem se odločil, da ne bom delal pri dolgih goriščnih razdaljah, temveč bom namesto tega raje uporabljal razdalje, kot sta 35 mm in 50 mm, kjer ta težava ni očitna.« Toda med zaporami zaradi covida-19 se je v njem ponovno vzbudilo zanimanje za divje živali in skupaj s tem tudi odločenost, da tremorju ne bo dopustil, da bi ga pri tem omejeval. »Ko so nam dovolili na sprehode, sem se s svojim objektivom z goriščno razdaljo 70–200 mm odpravil do bližnjega račjega ribnika in z njim fotografiral, kar sem lahko, a kot vsi fotografi divjih živali vedo, si vedno želite uporabljati daljšo in daljšo goriščno razdaljo, zato sem se začel na vso moč truditi, da bi ustvaril boljše posnetke pri daljših goriščnih razdaljah.« Za Drawa bolj stabilno fotografiranje v praksi običajno pomeni delo s stojalom, pa tudi uporabo dreves, skritih oken, vreč za fižol ali pa kar tal, da bi stabiliziral fotoaparat. »Poskušam si pomagati na veliko različnih načinov, na primer tako, da se uležem kot ostrostrelec,« se smeji, »to mi je priporočil prijatelj, ki je v ameriški vojski, saj tak položaj zagotavlja podporo in zato veliko večjo stabilnost. Svoj tremor lahko zmanjšam, vendar ga ne morem nikoli povsem odpraviti. To je še posebej opazno pri videu.«

Seveda ima Drewova oprema Sony tudi funkcije, ki mu lahko pomagajo, kot sta optična stabilizacija SteadyShot v objektivih in sistemi s senzorjem SteadyShot INSIDE v ohišjih fotoaparatov. »Zaradi svoje bolezni ne morem uporabljati ničesar, kar nima stabilizacije slike,« pravi. »Preveril sem, katere blagovne znamke imajo dobre funkcije stabilizacije slike, in funkcije opreme Sony so me prepričale, da sem se odločil za sistem Alpha.« »Uporabljam različne metode, ki so odvisne od tega, kaj in kako fotografiram,« nadaljuje. »Na primer, uporaba funkcije Active SteadyShot INSIDE skupaj z optičnimi stabilizatorji nekaterih objektivov lahko povzroči nenavadno ‚trepetanje‘, še posebej, ko uporabljate stojalo, kot da bi se načini borili drug proti drugemu. V teh primerih eno ali drugo funkcijo preprosto izklopim. Če pa snemam ročno, lahko uporabim oboje!« Stabilizacija slike lahko pomaga tudi pri kompoziciji, saj omogoča stabilnejši prikaz pri kadriranju, medtem ko lahko Drew zaradi odlične kakovost slike svojih fotoaparatov pri višjih vrednostih ISO poveča hitrost zaklopa, kolikor potrebuje. »Trenutno uporabljam fotoaparat Alpha 7 V, funkcija samodejnega ostrenja s sledenjem ptic pa pomeni, da se mi ni treba pogosto dotakniti objektiva, kar je pomembno, saj ima tremor enak učinek, kot da bi po njem udarjal z majhnim kladivom! Ločljivost 30 milijonov slikovnih pik je kot nalašč zame. Pri več slikovnih pikah je seveda manj mikro zamegljenosti, kot bi jih opazili pri senzorju z višjo ločljivostjo, in ker fotografiram tako, da ustvarjam zaporedne posnetke, saj tako obstaja večja možnost, da mi bo uspelo ustvariti oster posnetek, je to lažje tudi za potek dela.«

Drewu pomaga tudi uporaba zooma, saj najprej kadrira širši posnetek, da poišče objekte, nato pa poveča zoom, da zapolni okvir. Zato mu je všeč objektiv FE 200-600mm f/5.6-6.3 G OSS, ampak ker želi iti še dalje, je za svoje zadnje potovanje v Bempton izbral drugačne objektive. »Rekel bi, da je 400 mm točka, za katero vem, da na posnetkih ne bo opazen moj tremor, a ker vedno poskušam razširiti svoje možnosti, sem s seboj vzel objektiva FE 400-800mm f/6.3-8 G OSS in FE 600mm f/4 GM OSS, ki sta zame oba sanjska in tista, pri katerih sem moral izkoristiti vse svoje sposobnosti, da sem ju lahko kar najbolje izkoristil.« Drewova vztrajnost pri obvladovanju tremorja je omogočila tudi razvoj njegovega pristopa k vodenju drugih fotografov. »Izkušnje so me naučile, da je preprost užitek fotografiranja s prijatelji ali iskanja posebnega trenutka v naravi veliko pomembnejši od tehničnega vidika stvari,« zaključi.

»S svojimi fotografijami in videoposnetki želim pokazati, da je fotografija lahko resnično dostopna in spodbudna za vse vrste ljudi. Pokazati želim, kaj je super pri tej izkušnji, ne glede na to, ali posnamete želeni posnetek ali ne! Nekatera od najboljših potovanj, na katerih sem bil, so bila tudi težavna. Želim si, da bi lahko nekaj od tega povedal tudi svojemu 18-letnemu sebi. Življenje se je takrat zdelo megleno in negotovo, vendar je bilo tako zato, ker sem se boril proti svojim omejitvam, namesto da bi se učil, kako biti uspešen z njimi.«