Nekje na visoki, zamrznjeni mongolski planoti se fotograf divjih živali Andy Rouse pripravlja na čudovito življenjsko izkušnjo. Toda tako kot za vse dobro v življenju, se bo tudi zanjo moral nekoliko potruditi. »Sedel sem v našem vozilu, po katerem sta tolkla veter in sneg, ter si govoril, da se bom čez šest ur spet vrnil nazaj v njegovo zavetje in čeprav bom zdelan,« pojasnjuje, »pa upam, da bom tam zunaj priča nečemu neverjetnemu.«

Nekaj ur pozneje se Andy vrne z veliko kljukico na svojem seznamu želja. »Tri dni smo prebili po skrivališčih,« se spominja, »v upanju, da bomo v popolni divjini fotografirali eno najbolj izmuzljivih mačk na svetu, snežnega leoparda. Do tistega jutra nismo imeli ničesar, toda v nekem trenutku sem skozi objektiv opazoval nasprotno pobočje, ko se je ena od skal nenadoma obrnila in me pogledala. In spominjam se, da sem pomislil: ,O moj bog, snežni leopard.‘ Bil sem kot hipnotiziran, saj sem v divjini končno videl vrsto, o kateri sem vedno sanjal. V tistem trenutku sem bil tako srečen.« Pri temperaturi –20 ºC in vzponu 300 metrov nad planoto ne moremo reči, da si Andy tega trenutka ni zaslužil. Ko smo ga prosili, naj opiše razmere, ki jih je moral prestati, da je lahko ustvaril te neverjetne fotografije, jih povzame z eno samo besedo: »Grozljive! Imam najboljšo arktično opremo, ki jo je mogoče dobiti, toda po več urah sedenja pri takih temperaturah se telo začne odzivati. Začneš se nenadzorovano tresti in roke ti zamrznejo v kremplje.«

»Težko se je spopasti s tem, vendar se moraš, saj je to njihovo naravno okolje,« nadaljuje. »V to se prisiliš zaradi živali, o katerih sanjaš. Poleg tega sem vedno verjel, da najboljše fotografije ustvariš takrat, ko doživljaš enako okolje kot tvoj objekt. Moraš se potopiti vanj, če pa fotografiraš iz notranjosti toplega vozila, v katerem ti strežejo vročo juho, se vsa ta resničnost izgubi. Vedno sem se rad potrudil za svoje fotografije in fotografiranje teh snežnih leopardov je bilo tako fizičen kot ustvarjalni izziv.« Glede na to, da so mongolske puste ravnice in ledene gore sinonim za divjino, se zdi ironično, da jih je obiskal na vrhuncu svojega boja proti ustvarjalni praznini. Toda pri Andyju je šlo prav za to. »Poleg vsega načrtovanja in priprav, potrebnih za takšno odpravo, se je delo začelo že mnogo let prej, in v veliki meri je bilo povezano s ponovnim odkrivanjem resnične ljubezni do fotografiranja,« pojasnjuje. »Desetletja sem se profesionalno ukvarjal s fotografiranjem divjih živali in nazadnje sem povsem izgorel. Več časa sem si želel preživeti s svojo družino in biti blizu doma, ko pa je potem prišel še covid in je moj posel zelo trpel, niti nisem imel druge izbire.«

»Toda to mi je dalo dovolj časa, da sem lahko ugotovil, kaj je pri mojem delu zares pomembno,« nadaljuje. »Spet sem se začel samo iz užitka sprehajati po okolici s fotoaparatom, graditi skrivališča in ustvarjati projekte ter uživati v prisotnosti živali brez kakršnega koli pritiska. To mi je omogočilo, da sem lahko poiskal nova zanimanja ter se povezal s seboj in resnično mislim, da če bi dobil priložnosti videti snežne leoparde nekaj let prej, se morda ne bi odločil za to tveganje ali pa bi izkušnjo doživljal drugače.« Kljub temu, da je čutil, da njegova ustvarjalnost potrebuje nov zagon, je vedel, da mu bodo nekateri vidiki njegove kariere vedno v pomoč, kot npr. njegovo obsežno poznavanje terenskih veščin. »Eden od razlogov, zakaj so snežni leopardi tako ikonični, je, da se jim je zelo težko približati,« pojasnjuje. »Del procesa je, da se odpraviš na pravo mesto s pravimi ljudmi, vendar moraš kot fotograf vsekakor vedeti, kako v takem okolju ravnati. Sicer s snežnimi leopardi še nisem imel nobenih izkušenj, vendar pa sem dobro poznal plenilce.«

»So sramežljivi in previdni in ljudi ne marajo preveč, kar je pametno. Zato moraš zares vedeti, kako te dojemajo. V fotografskem smislu ti to odpira priložnosti in če znaš poskrbeti, da jih ne prestrašiš, jih lahko dlje časa opazuješ. Gre za to, kako se oblečeš, kako se premikaš, in celo to, da ne uporabljaš zaslona fotoaparata, ker bi pri šibki svetlobi preveč svetil, ali pa da poskrbiš za tiho odpiranje žepov, ko moraš zamenjati baterijo.« Ko je Andy dobil priložnost zaradi svojih terenskih veščin, so njegove dolgoletne izkušnje in oprema Sony pomenile, da jo je lahko brez pomislekov izkoristil. »Veliko ljudi je moralo zelo trdo delati, da smo lahko izpeljali ta obisk snežnih leopardov. Družina, prijatelji, agenti in vodniki, vsi so mi pomagali pri tem, zato sem se po začetnem valu navdušenja popolnoma osredotočil na to, da ustvarim najboljše možne fotografije in jih ne razočaram. Bili smo dovolj blizu, da smo lahko ujeli pet mačk, vključno z mladiči. Bilo je neverjetno.« Ali ima kakšne nasvete, kako si pomagati pri tem? »Ena od stvari, ki jo vedno učim druge, je, da je treba svoj fotoaparat poznati na dotik. Ko se pred teboj dogaja nekaj neverjetnega, se ne smeš zamujati z iskanjem pravega gumba. Fotoaparat Sony Alpha 1 II sem popolnoma prilagodil svojim željam, tako da mi ni treba nikoli umakniti pogleda z iskala. Poleg tega poenostavim stvari, kot so možnosti samodejnega ostrenja, da imam na voljo samo tisto, kar potrebujem, zato se skozi možnosti premaknem samo v delčku sekunde.«

Andy, ki se že več kot 25 let profesionalno ukvarja s fotografijo, je šele v zadnjih 18 mesecih prešel na fotoaparat Sony Alpha, vendar pa je že opazil njegove prednosti. O fotografiranju snežnih leopardov s fotoaparatom Sony A1 II in objektivom FE 600mm f/4 GM ter uživanju ob uporabi objektivov FE 200-600mm f/5.6-6.3 G OSS in FE 300mm f/2.8 GM OSS pravi naslednje: »Mislim, da je največji kompliment, ki ga lahko dam tem fotoaparatom in objektivom, ta, da nikoli več ne pomisliš ,ne morem‘,« pravi. »Zlasti ločljivost 50 milijonov slikovnih pik fotoaparata Alpha 1 II je bila ključnega pomena pri projektih, kot je bil ta,« nadaljuje, »saj lahko obrežem okvir in tako povečam svoj doseg. Če prepolovim ločljivost na 25 milijonov slikovnih pik, se 600 mm podvoji na 1200 mm, pri 1,4-kratnem telekonverterju pa je skoraj 1700 mm. To je idealno za fotografiranje velike mačke, ki ne želi biti nikjer v tvoji bližini. Pri prodaji natisov in slik medijem so ključnega pomena podrobnosti in jasnost, in prav zaradi tega sem profesionalni fotograf.

Andy pravi, da se je na svoji fotografski poti moral naučiti tudi uravnotežiti svoja fotografska pričakovanja z osebnimi cilji. »Ko pridobiš več izkušenj, postaneš bolj realist,« pojasni, »in zame je vsako takšno srečanje privilegij, fotografije pa so dodatni bonus. Ko si priča nečemu tako redkemu in dragocenemu, o fotografijah razmišljaš drugače. Seveda pa so tudi te pomembne, saj je vsaka od njih imela moč, da naravovarstveniku pomaga pridobiti sredstva ali otroka pouči, da je v našem svetu lepota, ki jo je treba zaščititi.« V preteklem letu, ko je delal z opremo Sony in se znova zaljubil v svoje delo, je Andy opazil učinek tudi pri svojih fotografijah. »Letos sem spet začel osvajati nagrade in mislim, da so za to v veliki meri odgovorni občutki, ki jih moje fotografije vzbujajo v ljudeh, ki si jih ogledujejo. V njih se kažejo vse moje izkušnje, hkrati pa je v njih tudi veselje, ki sem ga tako dolgo pogrešal. Veselje, ki izhaja iz tega, da lahko vidim stvari, ki jih imam rad, in jih pomagam ohraniti.«