Podeželje okoli Bracknella, stisnjeno na nekaj dragocenih kilometrih zelenja med avtocestama M3 in M4 zahodno od Londona, morda sprva ne zveni kot odličen kraj za srečanje z divjimi živalmi. Toda za fotografa Paula Browninga je privlačno tako kot Serengeti. Pravzaprav še bolj. »Tam je jezero,«, začne, »ki je od mojega doma v Surreyju oddaljeno samo približno 30 minut in ki ga obiskujem že šest let. To je dom gnezdečega para čopastih ponirkov in vsako pomlad ju lahko vidite, kako na hrbtu nosita svoje mladiče. Žal jih nekaj vedno odnesejo čaplje, vendar naslednje leto spet vse pogumno ponovita. Zelo sem se navezal nanju. To je čustvena vez kot pri hišnem ljubljenčku, v resnici pa sploh ne vesta, da sem tam.«

Ta izkušnja lepo opredeljuje Paulov pogled. Povsod je mogoče odkriti veselje v opazovanju divjih živali, če jih le poiščete. »Že tretje leto se osredotočam na britanske divje živali«, pojasnjuje, »in čeprav sem včasih hodil po Evropi, da bi fotografiral vrste, kot so medvedi in volkovi, obstaja veliko razlogov, zakaj mi je v večje zadovoljstvo ostati doma.« Organizirani izleti in dogodki, pravi, so postajati preveč turistična izkušnja. »Plenilce pogosto mamijo z drugimi živalmi, da se pojavijo pred opazovalnicami, in s tem se nisem mogel strinjati. Veliko srečnejši sem, ko se učim o svojem okolju in se trudim, da bi te vrste našel v divjini. Ni tako enostavno, kot plačati nekomu in se vkrcati na minibus, sodelovati s sokolarji ali v parkih z divjimi živalmi, toda zame je to praktično enako kot fotografiranje hišnih ljubljenčkov. Nisem hotel biti del tega. Namesto tega spremljam divje živali skozi letne čase po vsej Veliki Britaniji.«

Njegov pristop je povzet v seriji govorov, imenovanih »Chasing the Light, Following the Seasons«. »Poskušam pokazati, da so tukaj doma vse te čudovite divje živali,« pojasnjuje, »zato vam ni treba porabiti 20 tisočakov za odhod v Afriko. Pojdite ven in poslušajte ptice na svojem vrtu. Postavite krmilnico in nekaj vejic za počitek. To je bolj življenjsko, hkrati pa se mi zdi bolj pošten in koristen način dela.« Letos je Paul na svojem Instagramu ustvaril tudi 30 vodnikov s petimi diapozitivi za fotografiranje britanskih divjih živali. Na njegovi poti ga je po opravljanju raznolikih poklicev, kot je DJ za drum and bass, vodenje trgovine s ploščami in profesionalna fotografija deskanja na snegu, pritegnila fotografija narave. »V slednjem delu sem dosegel vrhunec, ko sem postal uradni fotograf ekipe Velike Britanije na svetovnem pokalu v deskanju na snegu,» pravi, »čeprav sem na strminah pogosto fotografiral divje živali, ko sem čakal na tekmovalce. Potem je prišlo do omejitev zaradi Covida-19 in doma na vrtu sem ustvaril veliko makro fotografij. Povabili so me na BBC Springwatch, ker jih je zanimalo, zakaj športni profesionalec fotografira čebele! Ko so se omejitve sprostile, sem spoznal, kako rada to počnem. »Od takrat sem želel na druge prenesti ista občutja,« nadaljuje, »še posebej zaradi sprememb, ki jih lahko stik z naravo povzroči v vašem življenju. Tako kot jezero v Bracknellu je tudi v moji bližini kos gozda, ki je sredi posestva. Meri le 100 kvadratnih metrov, vendar je popolnoma živ. Tam so veliki detli, stržki ... to je prava zakladnica. Ptice pojejo glasneje od prometa in samo tam moraš biti, da se počutiš bolje.«

»Naša država je lepa in res vam ni treba iti daleč, da bi našli divje živali,« nadaljuje. »Pojdite v Norfolk, le nekaj ur od Londona, in tam so kraji, kjer se počutite kot da ste milijon kilometrov od mesta. Vidite lahko zajce in kanje, postovke, lisice. V rezervatih, kot je RSPB Leighton Moss, ki ga redno obiskujem, pa lahko vidite čudovite male ptice, kot je brkata sinica. So precej pogoste, a ker večino časa preživijo globoko v trstičju, jih ljudje ne vidijo. Počakati morate, da pridejo ven in začnejo iskati hrano.«

Terensko delo je velik del tega, kar počne Paul, vendar odkrito priznava, da teh veščin ni osvojil v trenutku. »Vsekakor sem moral trdo delati na razumevanju divjih živali,« pravi. »V športu morate veliko čakati, vendar veste, da se bo sčasoma nekaj zgodilo. Pri divjih živalih pa je veliko več truda, načrtovanja, raziskav ... toda če se vse poveže v celoto, pomeni, da ste si to resnično zaslužili. Izpolnjuje me na način, kot me ni nič drugega.« Pravzaprav je vznemirjenje lova tako nagrajujoče, da se mora pogosto spomniti, da mora fotografirati. »Sestavljanje koščkov, iskanje znakov aktivnosti, sledi, iztrebkov, vračanje v temi, čakanje v skrivališču več ur ... vse to zahteva toliko truda, da vam je lahko dovolj že samo to, da končno vidite tisto, kar ste iskali« pravi. »Vendar imam tudi to estetsko stran, ki prihaja iz moje umetniške diplome. V mislih imam vedno določeno kompozicijo ali svetlobo, zato si prizadevam doseči tudi to. Na primer, če gre za pegasto sovo, si bom zamislil popolno mesto, ozadje, negativni prostor, pozo, v kateri leti s svojim plenom ... to je kot nek OKM. Želim ustvariti umetniško delo, ki sem si ga zamislil, z uporabo divjih živali, na katere sem tako dolgo čakal.» Njegova oprema Sony prav tako odpira nove priložnosti, pravi Paul. »Zdaj uporabljam fotoaparata Alpha 1 in Alpha 1 II, ki ju obvladam do potankosti, saj sem se ju učil uporabljati z zavezanimi očmi. Ne morete se spraševati, kako spremeniti ISO, ko se vam ponudi priložnost. Poleg tega funkcije, kot je neverjetna funkcija samodejnega ostrenja ptic, pomenijo, da moram na zaslonu gledati le svoj histogram.«

»Nedavni dodatek, nad katerim sem resnično navdušen, pa je način predhodnega zajemanja,« nadaljuje. »Z zadostnim opazovanjem objekta lahko predvidite, kdaj se bo premaknil, vendar mislim, da so vsi fotografi divjih živali doživeli, da so zgrešili posnetek, ko je ptica vzletela. Mislite, da vam je uspelo, toda vse, kar imate, so njene noge v zgornjem kotu nad prazno vejo! Funkcija predhodnega zajemanja nenehno snema, zato vam omogoči kakšno dodatno sekundo. Trenutek tako težko zamudim, fotoaparat pa s 30 sličicami na sekundo ujame oblike kril, kakršnih še nisem videl!« Poleg tega, da je Paul osebno izkusil koristi povezanosti z lokalnimi divjimi živalmi, je iz prve roke videl tudi koristi, ki jih lahko prinese drugim. »Imam sosedo, ki je obtičala doma zaradi bolezni, zato sem rekel: 'Enkrat na teden vas bom odpeljal na skupno trato, da vidite ptice in divje živali,' samo da greste ven in začutite naravo. Razlika, ki jo je občutila, je ogromna. Zdaj želi hoditi v naravo ves čas. Potem je tu še moja mama. Nikoli prej ni opazila ptic, vendar sem ji pokazal, kako poiskati vodnega kosa na reki, in jo opozoril na zvoke ptic, zdaj pa mi ves čas pošilja sporočila o tem, kar je videla.«