Sredi puste in neizprosne puščavske pokrajine se skupina drznih popotnikov odpravi na potovanje po sovražnem ozemlju, medtem ko se ikonični liki spopadajo v neusmiljeni bitki za preživetje. Če se sliši kot opis klasičnega vestern filma, potem je Chris Schmid morda pravkar uspešno posnel svoj najnovejši dokumentarni projekt »Bone Dry«.

Toda medtem ko vestern filmi in televizijske serije pogosto prikazujejo moralo, ki se bori s kaosom, tukaj velja samo načelo preživetje. »To je film o krogu življenja,« pojasnjuje Chris, »kjer spremljamo vsakoletno selitev gnujev z juga Serengetija na sever in nazaj. Sledijo dežju in sveži travi, vendar je njihovo potovanje nevarno, prečkajo narasle reke in se izogibajo plenilcem, kot so krokodili, levi, gepardi in hijene. Film smo zasnovali kot klasični vestern.«

Zakaj je Chris uporabil tako ustvarjalen pristop? »O tej temi obstaja veliko naravoslovnih dokumentarnih filmov in ogromno videoposnetkov na spletu, ki tekmujejo za pozornost, zato smo resnično želeli narediti nekaj novega in prepričljivega,« pravi. »Naracija v filmu je podprta z dejstvi, ker je treba razumeti pomembne stvari, občinstvo si ne želi fantazije – iz kinematografije lahko vzamemo določene elemente in tehnike, da film naredimo bolj privlačen. Upam, da bodo si bodo gledalci vzeli čas in filmu namenili pozornost.«

Ena od teh tehnik je pokazati značaj, kar je po Chrisovih besedah mogoče doseči le s predanostjo in dolgotrajnim snemanjem filmov. »Ta projekt snemamo približno pol leta,« pojasni, »začnemo aprila in sledimo selitvi na sever v juniju, juliju in avgustu, nato pa smo se novembra vrnemo na jug. Ta količina časa nam omogoča, da najdemo zgodbo in se osredotočimo na določene živali in družinske skupine, tako v čredi gnujev kot na plenilce, ki so od njih odvisni.«

»Tukaj pomembno vlogo igra tudi ›stranska zasedba‹, ki ji posvečamo največ pozornosti, to so hijene, ki so pogosto v senci levov in gepardov. In to je eden glavnih namenov filma, da tem vrstam damo glas. Hijene so pogosto prikazane kot ›zlobneži‹. V fikciji so nepravično prikazane kot zlobne, zahrbtne in strahopetne, toda v kontekstu tega filma bomo pokazali, da gre le za karikaturo in ne predstavlja njihove resnične narave.« »Hijene nimajo le povezanih vlog v svojih tropih, z močnimi družinskimi vezmi, ampak so pametne kot šimpanzi. In igrajo ključno vlogo v ekosistemu. Zahvaljujoč njim in drugim mrhovinarjem v Serengetiju skoraj ni bolezni. In seveda, še vedno so hijene. Če pa ubijejo žival, je to zato, ker morajo nahraniti svoje mladiče ali se izogniti konkurenci drugih mesojedih vrst.« Pravi, da je enako z gnuji. »Ljudje pogosto razmišljajo o tropu kot o eni entiteti. Toda ko si vzamete čas, da jih preučite, ugotovite, da so individualna bitja. Obstaja veliko majhnih družinskih skupin, pri čemer strici in tete ostanejo skupaj zaradi zaščite, ki jih lahko vidite, ko prečkajo reko. Podpirajo drug drugega.«

»Če lahko povečamo ozaveščenost in ustvarimo empatijo, lahko ljudi motiviramo, da zaščitijo te vrste in s tem celoten ekosistem,« nadaljuje Chris. »In obstaja veliko groženj. V običajnih razmerah, ker se hijene ne selijo, morajo preživeti, medtem ko čakajo, da se gnuji vrnejo, kar je samo po sebi preizkušnja, zdaj pa so izpostavljene tudi pritiskom kmetijstva, kar pomeni, da morajo te vrste preživeti na vse manjšem prostoru. Torej je veliko več konkurence za hrano in več konfrontacij med njimi.« »Podnebne spremembe pomenijo tudi vse višje temperature in manj dežja,« pravi. »Zato se puščava širi, vse manj je hrane ter pašnih površin in posledično upada tudi število hijen. Torej spet večji pritisk na njih. To vidimo po vsem svetu. Ko se poruši en del sistema, se porušijo tudi ostali.«

Da bi dosegel svoj cilj naravoslovnega dokumentarnega filma v stilu vesterna, je Chris sprejel številne odločitve pri snemanju in postprodukciji, pri čemer je odločal o svoji opremi, kadriranju, stopnjevanju, glasbi, celo pisavi in imenih likov, uporabljenih v naraciji. »Dolgo časa sem gledal vesterne,« pravi, »še posebej sodobnejše, kot sta ›The Power of the Dog‹ in ›Train Dreams‹, zato smo najprej ustvarili določeno kompozicijo, s katero smo ustvarili to atmosfero, preden smo ji v postprodukciji dodali barve in zvok, značilne za vestern.«

»Na primer,« nadaljuje, »za široke posnetke, ki prikazujejo pokrajino Serengetija, uporabljamo enake anamorfne objektive kot snemalci. Prikaz kraja je zelo pomemben in moramo prikazati njegove puščave, gore in prašne tablaste gore, ki imajo enako epsko razsežnost kot ameriški Zahod. Snemanje med sončnim vzhodom in zahodom je zelo lepo, Serengeti pa postane lik sam po sebi, upodobitev neukročene narave.« »Ti objektivi nimajo velike povečave, zato za bolj vedenjske posnetke preklopimo na običajne telefoto objektive. In tukaj Sony Burano resnično pride do izraza. Zahvaljujoč senzorju 8K je to izjemen fotoaparat za delo v različnih formatih, zato, čeprav pogosto uporabljamo objektive formata Super 35, ki ustvarijo datoteko 5,7K, to še vedno omogoča veliko ločljivosti za obrezovanje ali stabilizacijo posnetkov.«

Hitrost in prilagodljivost Sony Burano sta prav tako izjemni lastnosti za Chrisa. »Funkcijske gumbe fotoaparata imam nastavljene tako, da se lahko takoj odzovem,« potrjuje. »Eden je nastavljena za preklapljanje med načini obrezovanja, drugi pa je bližnjica do načina počasnega posnetka s 120 sličicami na sekundo. Tretji upravlja funkcijo predhodnega snemanja. Nastavil sem jo tako, da ves čas shranjuje 10 sekund posnetka, kar je neverjetno za snemanje divjih živali. Ko se kaj zgodi, pritisneš na snemanje in imaš že 10 sekund posnetka.« »Zaradi potrebnega stopnjevanja snemamo pri nastavitvah SLog3 in uporabljamo 16-bitni format Raw fotoaparata, ki je veliko manjši od formata ProRes, kar pomeni, da potrebujemo veliko manj trdih diskov na lokaciji,« razkrije, »fotoaparat se tudi zažene tako hitro, da ga lahko uporabite skoraj takoj, ko se kaj zgodi. Funkcija dvojnega ISO pomeni, da lahko po sončnem zahodu fotografiramo v veliko višji kakovosti, notranji ND pa omogoča prilagoditev v delčku sekunde, če se objekt premakne iz sence v sončno svetlobo.«

»Toda poleg vrhunskih vizualnih posnetkov je ena najpomembnejših stvari, pri katerih mi pomaga Sony, dejanska produkcija in distribucija filma Bone Dry,« zaključi Chris. »Ko je film ustvarjen, potrebuje še gledalce, sicer bo vso delo zaman. Želim spremeniti mnenje ljudi o teh podcenjenih živalih in pokazati, da so prav tako pomembne kot ›junaške‹ vrste.« »Ozaveščanje predstavlja pomembno nalogo, vendar morajo ljudje razumeti, da morajo za zaščito določenega območja zaščititi vse vrste, ki živijo v njem, ne le najbolj znane in vrhunske plenilce. Enako velja za vsak ekosistem, ne glede na to, ali je v Afriki, Evropi, na kopnem ali pod morsko gladino. Ko sledite živalim in vidite, kako pametne so, kako skrbijo drug za drugo, jih začnete razumeti in jih želite zaščititi. Upam, da bo film Bone Dry dosegel prav to.«