Varuhi življenja

Zračna enota za prvo pomoč okrožja Wiltshire je ogromna, zahtevna in kompleksna dejavnost. Delo in financiranje pa še dodatno otežuje globalna pandemija. To zgodbo je želel povedati fotograf Terry Donnelly.

Terry se je s helikoptersko ekipo za prvo pomoč Wiltshire Helicopter Emergency Medical Service (HEMS) podal na izčrpavajočo 16-urno izmeno in dokumentiral, kako se ekipa prilagaja na pandemijo. “Delali so brez oddiha,” razlaga. “Njihova služba je tako fizično kot tudi psihično izredno zahtevna. Pomembno se mi je zdelo, da to zabeležim s fotografijami. Zaščitni ukrepi, povezani s pandemijo Covid, so izredno pomembni, vendar pa sočasno tudi omejujejo fizično izvedbo in komunikacijo med posredovanjem, še posebej, ko imajo reševalci opravka z zmedenim ponesrečencem. Ljudje morajo vedeti, s kakšnimi izzivi se srečujejo ti profesionalci in kako kljub njim rešujejo življenja.”

“Zaradi stalne pripravljenosti so me morali vsako jutro stehtati skupaj s fotografsko opremo, da je lahko pilot natančno ocenil, koliko goriva bomo potrebovali,” razlaga Terry. “Sonyjevo opremo sem imel ves čas pri sebi. Toda podobno kot ekipa zračne enote in reševalci sem moral tudi spoštovati varnostne ukrepe, kar je privedlo do različnih težav. V helikopterju sem bil pripet z varnostnim pasom, na sebi pa sem imel vizor in opremo za komunikacijo, kar je zelo otežilo fotografiranje, poleg tega pa s svojo prisotnostjo nisem želel motiti ekipe. Nič ne sme ovirati reševalca med opravljanjem dela.”

Ni bilo priložnosti za ponovitev posnetka, zato se je moral Terry zanesti na svojo opremo Sony Alpha. “Za fotografiranje sem uporabljal Alpha 9, Alpha 9 II in nekaj ohišij Alpha 7C,” razlaga. “Ohišji sta bili še posebej pomembni, ko sem se veliko premikal ali ko sem fotografiral v utesnjenem prostoru helikopterja. Kakovost fotografij polnega formata, ki jih lahko dobim s temi fotoaparati, je res izjemna, še posebej skupaj z novimi objektivi G Compact. Uporabljal sem objektive FE 24 mm f/2,8, FE 40 mm f/2,5 in FE 50 mm f/2,5. Uspel sem posneti fotografije, ki jih ne bi mogel z večjo in težjo opremo. Ti objektivi nudijo odlične goriščne razdalje za dokumentarno fotografijo, omogočajo hitro izostritev in dovoljujejo veliko svetlobe, kot to potrebujete.”

Za Terryjev projekt so bile pomembne tudi funkcije, kot so stabilizacija slike v fotoaparatu (IBIS), samodejno ostrenje oči v realnem času in tiho fotografiranje. “Tehnologija IBIS je omogočila izjemne posnetke pri šibki svetlobi. Uporabil sem lahko nižje hitrosti zaklopa in ujel premikanje helikopterskih rotorjev. Tih zaklop in samodejno ostrenje oči pa so bili nepogrešljivi, ko sem fotografiral v bližini polno opremljenih reševalcev. Zaradi samodejnega ostrenja oči sem lahko fotografiral pri najširših zaslonkah in preprosto izostril sliko skozi vizor, okna in očala. Brez teh funkcij izostritev morda ne bi bila tako natančna. Zaradi tihega zaklopa pa nikoli nisem deloval vsiljujoče ali moteče za reševalno ekipo, tudi takrat, ko sem delal tik ob njih.”

Med fotografijami, ki po Terryjevem mnenju najbolje ponazarjajo naloge zračne enote, sodi portret reševalke Joanne Gilbert s sledmi zaščitne opreme na njenem obrazu, in pilota ‘Elvisa’ Costella z odsevom oznake HELIMED22 v pisarniškem oknu. “Ti posnetki vsebujejo elemente zgodbe Covid, kot je zaščitna oprema, vendar pa ujamejo tudi osebnosti in izzive ekipe. Jo je bila na začetku izmene vesela in zgovorna, na koncu pa je bil njen obraz resen s sledmi zaščitne opreme, ki jo je uporabljala med reševanjem življenj. ‘Elvis’ pa je neprestano na preži, odgovoren za vso svojo ekipo in življenja, ki jih rešujejo.”

Terry je bil pri tem projektu najbolj zadovoljen zato, ker je lahko podal celovito sliko. “Fotografija nudi neke vrste platformo, s katero lahko z vami delim zgodbe, ki so resnično pomembne. Vsi smo se v tem preteklem letu na nek način borili, vendar pa moramo z donacijami ohraniti ključne storitve, kot je ta zračna reševalna enota. Nikoli ne vemo, kdaj bo od njih odvisno življenje človeka. Videl sem, kako požrtvovalno je njihovo delo, zato jih nikoli ne smemo jemati za samoumevne. Vesel sem, da sem lahko predstavil to zgodbo.”