Od maja do septembra je tekmovalna sezona za Kiki Hendriks. Nizozemska paraolimpijska športnica, ki je specializirana za skok v daljino in tek na 100 metrov, je tekmovala na najvišjih ravneh, nazadnje na poletnih paraolimpijskih igrah 2024 in svetovnem paraatletskem prvenstvu leta 2025, kjer je osvojila srebrno medaljo v skoku v daljino T64.

»Zima je za trening in poletje je, ko vidiš rezultate,« pojasni in podrobno predstavi naporen urnik priprav in tekmovanja. »Trenirate in trenirate, se trudite, da dodate nekaj centimetrov skoku ali odrežete delček sekunde s svojega šprinta, prireditve pa se med sezono odvijajo skoraj vsak teden. Ampak dobro je nadaljevati s pritiskom. Takrat lahko začnete opažati, da so se vaša prizadevanja izplačala.«

V tekmovalnem športu se o odločnosti, trudu in pogumu ni mogoče pogajati, toda za Kiki, ki je pri dveh letih izgubila spodnji del leve noge, desno dlan in prste leve roke, nato pa še spodnji del desne noge kot najstnica, so te lastnosti preprosto bistveni del vsakdanjega življenja. Enako se je osredotočila na svojo fotografijo, čeprav pravi, da so koristi drugačne.

»S fotografijo sem se začela ukvarjati že pred atletiko,« pojasni, »in že od samega začetka je bil zame pobeg, priložnost, da združim užitek v naravi z nečim ustvarjalnim. Moji babici je bilo všeč,« se spominja, »in dovolila mi je, da si sposodim njen fotoaparat za eksperimentiranje. V šoli me je spodbujal tudi učitelj in na koncu sem šla na fotografsko izmenjavo s študenti iz Poljske. To mi je dalo veliko priložnosti za fotografiranje in spoznavanje drugih, ki prav tako obožujejo fotografijo.«

»Danes je moja fotografija popolna sprostitev iz napora treningov in tekmovanja,« nadaljuje Kiki, »in v dneh počitka grem skoraj vedno ven s fotoaparatom. Rad se sprehajam po parku ali poljih ali sedim in čakam na trenutek, da se odpre pred mano. V takšnih okoljih je zelo sproščujoče in čeprav je življenje v atletiki hitro, ko sem s svojim fotoaparatom, uživam v upočasnitvi, čakam in sem potrpežljiva.«

Kiki živi v Amsterdamu in pogosto obišče amsterdamski Waterleidingduinen, zaščiteni naravni rezervat s površino 3.400 hektarjev na obali med Zandvoortom in Noordwijkom, da bi se prepustila fotografiji divjih živali. To je dom jelenov lopatarjev, lisic in več kot 100 gnezditvenih vrst ptic in je bogato okolje za ljubitelje narave, kot je ona, čeprav fotografira tudi pokrajine na počitnicah in dokumentira svoje tekmovalce ob stezi v času med prireditvami.

»Rada hodim na kraje, kot je Waterleidingduinen, saj je tam vedno mogoče fotografirati divje živali,« pravi. »Že na začetku mi je bilo fotografiranje majhnih živali, žuželk in ptic fascinantno, zlasti ko sem uporabljala makroobjektiv, ki mi je omogočal videti podrobnosti, ki jih običajno nikoli ne bi. Makro je tudi nekaj, kar mi omogoča, da se igram z ostrino, kar sem vedno rada počela. Ste tako blizu, da je v ozadju in ospredju vedno veliko zamegljenosti, prepletanje ostrenja pa se spremeni tudi pri najmanjših premikih. To mi je res fascinantno.«

Kiki rada ustvarja bližnje posnetke tudi z objektivi, ki niso makro, kot je njen Sony FE 200-600mm f/5.6-6.3 G OSS. »Presenetljivo je, kako blizu se lahko približate s tem objektivom,« pravi in se spominja nedavnega srečanja s kačjim pastirjem. »Tisti dan sem šla ven, da bi fotografirala jelene, vendar sem dejansko šla do napačnega vhoda v park in nobenega ni bilo videti. Ko sem hodila domov, sem se ustavila, da bi sedla v travi in popila pijačo, in takrat sem opazila kačje pastirje, ki prihajajo in odhajajo. Mislila sem, da s seboj nimam pravega objektiva, vendar sem se odločila, da se bom vseeno potrudila in poskusila. Potem je tisti, ki sem ga čakala, pristal na pravem mestu.«

Glede na fizične izzive, s katerimi se sooča že od otroštva, se lahko uporaba velikega objektiva in prefinjenega fotoaparata, kot je njen trenutni Sony Alpha 1 II, nekaterim zdi nemogoča, toda za Kiki je to le še ena ovira, ki jo je treba preskočiti. »Zame je normalno, da moram trdo delati na stvareh, ker je svet ustvarjen za ljudi z dvema rokama! Na desni roki nosim protetično roko, ki se lahko odpira in zapira in jo pogosto uporabljam za uravnoteženje objektiva. Nato s palcem na levi roki spremenim nastavitve in sprožim zaklop. Moj palec me reši, ker bi bilo drugače zelo težko!«

Kiki pojasnjuje, da pri stabilnosti pomaga tudi uporaba dodatne opreme, kot sta enonožno stojalo in glava kardanskega mehanizma, prav tako občasno kabel za sproženje daljinskega zaklopa. Ampak, tako kot njeni športni uspehi, je vse skupaj povezano s pozitivnim odnosom in prakso. »Pri fotografiji sem si vzela čas,« pravi. »Nekatere stvari so delovale, nekatere pa ne. Zame ni nič nemogoče, dokler le poskušaš še naprej ugotoviti, kako bi nekaj opravil. Vedno obstaja način, da nekaj narediš.«

»V pomoč mi je tudi nekaj funkcij mojega fotoaparata Sony Alpha 1 II, na primer možnost prilagajanja vhodov na fotoaparatu in objektivu,« pravi. »To še posebej velja za samodejno ostrenje, ki ga preslikam na gumbe, ki so mi lažje dostopni. In zmogljivost samodejnega ostrenja fotoaparata je na splošno izjemno pomembna. Dejstvo je, da lahko samodejno ostrenje nastavim tako, da sledi določenemu motivu, in to bo storilo kjer koli v kadru, brez kakršnega koli dodatnega truda z moje strani, tako da se lahko osredotočim na kompozicijo. Samodejno ostrenje in hitrost sličic sta dovolj hitri tudi za vse motive divjih živali.«

»Stabilizacija slike SteadyShot v ohišju fotoaparata in objektivih mi pomaga tudi pri sledenju motivom,« nadaljuje, »ali kadar moram hitro spremeniti kompozicijo in sem nekoliko nestabilna. Pomembna je tudi lahkotnost moje opreme, še posebej, ker jo velikokrat uravnotežim na desni roki. Ko sem pred 10 leti začela fotografirati, so bili fotoaparati in objektivi veliko večji in težji, vendar so modeli, kot je FE 24-70mm f/2.8 GM II, ki ga uporabljam za krajinske fotografije, od takrat močno zmanjšali težo.«

Daleč od tekmovanja na stezi, ko uporablja fotoaparat, Kiki vidi in čuti stvari, ki bi jih običajno zamudila, pravi. »Sem bolj opazovalna in bolj prisotna, to pa mi je pomagalo tudi odpreti se drugim ljudem,« zaključi. »Ko sem začela, sem bila sramežljiv otrok, vendar mi je fotografija dejansko pomagala pri tem. Navdušenje, ki sem ga čutila zaradi tega, mi je pomagalo povezati se z drugimi fotografi, ljudmi, ki so delili isto strast.«

»Ko tekmujem, treniram in potujem, mi to vzame 90 % časa in pogosto vidim le notranjost letališč, avtobusov in stadionov. Seveda rada sodelujem pri tem, vendar je čas, ko grem ven s fotoaparatom, še bolj poseben. Moje sanje so, da bi Alpha 1 II vzela s seboj na safari, kar upam, da bom lahko storila po tekmovanju na paraolimpijskih igrah leta 2028. Še naprej bom nadaljevala svojo pot proti obema ciljema.«