»Vsako srečanje v naravi je čarobno in nepričakovano,« začne Mathieu Le Lay. »V takšnih situacijah sanjate o popolni sliki in posnetkih, ki prikazujejo pravo moč trenutka. Resnično pa upate, da ste ujeli točno tisto, kar ste takrat čutili. To je povezava, ki je ni mogoče ponoviti.« Mathieu, filmski ustvarjalec, režiser in direktor fotografije, ki snema vizualno osupljive filme z intimno, pogosto visceralno povezavo z naravo, je diplomiral iz ohranjanja prostoživečih živali na Univerzi v Salfordu v Združenem kraljestvu, nato pa je študiral na IFFCAM, priznani francoski filmski šoli za snemanje filmov o divjih živalih. Njegov pristop k snemanj zgodb, ki ga navdušujejo, temelji na pristnosti, uporabi naravne svetlobe in fotografiranju v ekstremnih okoljih.

»Pred snemanjem sem vedno dobro pripravljen,« pojasni, »dan pred njim preživim s svojo opremo in dvakrat preverim vremensko napoved, vendar težavne vremenske razmere še ne pomenijo, da bom snemanje odpovedal. Pravzaprav rad snemam v dežju, vetru ali megli. Uživam v njih. Snemanje je morda težavno, toda zaradi teh zahtevnih okolij se kot filmski ustvarjalec počutim živega.« »Tudi ljudje in živali, ki jih snemam,« nadaljuje, »v takšnih razmerah na prostem. Torej, vreme, nevihte, gibanje oblakov in dež ... vsak od teh elementov je dragoceno orodje, ki v vas vzbuja občutek, da ste tam. To je tisto, kar resnično poskušam deliti. Da smo vsi del istega sveta in si delimo iste prostore, isti zrak, isto spokojnost. In to je prava lepota narave.«

Ob upoštevanju te povezave ni presenetljivo, da se Mathieujevo filmsko ustvarjanje osredotoča tudi na ljudi, ki živijo in delajo v naravi. »Ljudje, ki jih dokumentiram, imajo poseben odnos do svojega okolja,« razkrije, »in ta način življenja me zelo privlači. Obkroženi so s tem, kar imajo radi in kar jih žene naprej.« Mathieu pravi, da z opazovanjem takšnih ljudi izboljšuje lastno povezavo in sposobnost pripovedovanja zgodb. »Na primer, spremljal sem nekaj fotografov divjih živali in dokumentiral njihov pristop na terenu ter pri tem opazil, kako prisotni in pozorni so. So tiho, poslušajo, celo vonjajo in se dotikajo okolja, v katerem so, ter uporabljajo vsa svoja čutila. In kar je najpomembneje, so potrpežljivi in čakajo, da žival pride iz gozda, z vrha gore ali iz zraka. Razumejo vedenje in navade svojega objekta, zato se mu lahko približajo.«

Uživa tudi v povezavi med kmeti in domačimi živalmi. »Všeč mi je videti interakcijo med ljudmi in živalmi, od katerih so odvisni. Menim, da se je preveč ljudi ločilo od živali, čeprav so odvisni od njih. Sebe in živali ne vidijo kot delov istega sveta.« »Sem filmski ustvarjalec, a tudi avtor, kar pomeni, da resnično uživam v izmenjavi zgodb in razmišljanju o njih,« nadaljuje. »In ko nekoga srečam, se me njegova osebnost ali življenje pogosto tako globoko dotakneta, da takoj začutim željo, da bi povedal njegovo zgodbo. Najprej to začutim kot človeško bitje in ne kot filmski ustvarjalec. To je lahko menih Yamaguchi, ki živi v gozdu na Japonskem, pastir v Romuniji ali mizar v Montani. Zato takoj začnem razmišljati o tem, kako bi to uresničil, kadriral in povedal skozi svoje oči.«

Mathieu v svojih filmih za pripovedovanje teh zgodb uporablja številna orodja ter jih pogosto kadrira tako, da so ljudje, ki jih dokumentira, v kadru zelo majhni. »To prikazuje, da nihče ni večji od narave,« pravi, »in če te drobne silhuete postavite v zelo široko odprto in divje okolje, lahko resnično občutite ranljivost človeških bitij. Pogosto mislimo, da imamo nadzor nad vsem, toda narava kaže, da bo ne glede na vse storila svoje.« »Rad se igram tudi s svetlobo, da gledalcu zagotovim izkušnjo poglobljenega doživljanja,« pravi. »Na primer tako, da film začnem v temnejšem okolju, nato pa stopim na svetlobo. Čutim, kot da bi svetloba izhajala iz mojih likov, saj oni gledalcem pomagajo razumeti posnetke.«

Kljub krutosti okolij in številnim temam, s katerimi se ukvarja, kot so podnebne spremembe in izguba življenjskega prostora, ta pristop v Mathieujeve filme vnaša občutek upanja. »Mislim, da moje delo dandanes ni tako vznemirjujoče,« pojasnjuje. »Vsaj trudim se biti bolj optimističen. Vidim, da se spremembe dogajajo povsod, zato jih iz svojih filmov nikakor ne morem izključiti, vendar še vedno rad pokažem lepoto in dokumentiram ljudi, ki globoko občutijo naš naravni svet.« »Tako živali kot ljudje se soočamo z istimi težavami zaradi podnebnih sprememb, zato se moramo prilagoditi. Poskušam deliti dejstvo, da se svet spreminja, vendar na bolj poetičen način. Pokazati pozitivne strani prilagajanja in načine, kako lahko ljudje živijo, če želijo.«

Mathieu prilagodljivost pričakuje tudi od svoje opreme. Trenutno uporablja digitalni kinematografski fotoaparat Sony FX9, sanjsko orodje filmskega ustvarjalca s senzorjem 8K in 16-stopenjskim dinamičnim razponom v resnično lahkem in kompaktnem ohišju. Pravi, da je to fotoaparat, ki mu omogoča delo pri kateri koli svetlobi ali na kateri koli lokaciji. »Kot sem že dejal, svoje filme vedno poskušam posneti na najbolj pristen način,« pravi. »Poskušam izginiti, da bi lahko dokumentiral resnično plat narave. To pomeni delo z naravno svetlobo tudi pri snemanju ljudi. Vsekakor ne želim uporabljati luči, saj želim, da ostanejo takšni, kot so v resnici in ne ‚igrajo‘. Da bi jih lahko razumel in ustvaril povezavo, ki jo želim, moram živeti na enak način. To pomeni delo v vseh vremenskih razmerah in spanje zunaj, včasih tudi samo v spalni vreči na nekem gorskem vrhu.«

»Velikost in teža fotoaparata Sony FX9 pomenita, da sploh ni moteč,« pravi. »In ni mi treba uporabljati stojala, saj je stabilizacija slike briljantna in deluje s katerim koli polarizacijskim filtrom ali objektivom serije E, ki bi ga želeli uporabiti.« »Fotoaparat FX9 je opremljen tudi z zelo dobrim usmerjenim mikrofonom,« nadaljuje, »tako da lahko dobim občutek surovih razmer tudi s pomočjo zvoka. Zvoki vetra in vode, ptic in sesalcev prispevajo k povezavi. Fotoaparat FX9 je orodje, ki omogoča popolnoma poglobljeno doživljanje, kar je ključnega pomena pri pripovedovanju zgodb.« Nazadnje, ali meni, da ima ta pristop lahko vpliv? Ali lahko prikazovanje takšne lepote reši svet? »Mislim, da je pomembno poskusiti,« zaključi Mathieu. »Sprejeti moramo, da se svet hitro segreva. Vsaka nevihta se zdi nova. Vsak letni čas se zdi drugačen od prejšnjega. Moji filmi so poskus iskanja sidra, nečesa, česar bi se lahko med vsemi temi spremembami oprijeli. Zemlja ni samo prizor, to so tla, na katerih stojimo. Ko spoznate, da je vaše življenje globoko povezano z zemljo, se začnete zavedati nečesa, kar je povsem jasno. Tisto, kar nas povezuje, je krhkost. Nikoli nismo večji od narave.«